Ob nedavnih napovedih vlade povezanih z proračunom za naslednje leto se mi je twitnilo naslednje: “Finančno gledano ta sprememba DDV ni prav zelo pomembna -> signalizira pa premik v hudo napačno smer.” Dolžan sem obrazložitev.

Pred končno odločitvijo vlada znova ni izpustila priložnosti za novo zastraševanje in obljubljala do 15% nižjo maso plač v javnem sektorju, ter s tem povezana odpuščanja. Ker so plače že usklajevali in uskladili za pičlih par %, realno gledano, ker so hkrati odpravljali plačna nesorazmerja, ki so pomenila dvig plače, je sedaj seveda na vrsti odpuščanje. Kot je bilo pa že jasno pri prejšnjih pogajanjih, so sindikati na odpuščanje še bistveno bolj alergični kot na nižanje plač. Kar spomnite se, kako je šolski sindikalist hitro pristal na nižanje plač, ko so pristali na ne spremembe normativov, ki bi povzročile odpuščanje.

In v to naelektreno ozračje, kjer niso samo tisti, ki se borijo za svoj neposredni dohodek, ampak tudi tisti, ki dejansko pričakujemo reforme, je nato udaril predlog vlade. Ne 15% ampak 5% “varčevanja”, zato pa višji davki. Ne v celoti, ampak parcialno, s tem da se določen del, ki je do sedaj bil obdavčen po nižji stopnji, preseli v višjo stopnjo. Dodatno pa še davek na finančne transakcije pa še par drugih sprememb.

Signal vlade je torej jasen. Strokovno prilagajanje je prenaporno, rešitve moramo iskati tudi na prihodkovni strani in to z najlažjimi ukrepi. Dvigom oz. uvedbo novih davkov. Vlada je znova izbrala lažjo pot, ne pa pravilne.

Naj jasno zapišem še nekaj. V izbiri med financiranjem javne potrošnje z zadolževanjem ali z novimi višjimi davki, sam izberem davke. So bolj transparentni. In nas silijo, da to kar požremo, tudi plačamo. Tukaj in sedaj. Zadolževanje za potrebe potrošnje, je prelaganje današnjega problema na jutri. Prelaganje naših težav na naše otroke. Zato SEM ZA višje davke. Vendar po tem, ko se izvede stroškovno prilagajanje javnega sektorja.

Minimum, kar bi morala država zagotoviti je usklajenost med stroški javnega sektorja in BDPjem (z izločitvijo javnega sektorja, tudi v nadaljevanju). Če pade BDP se morajo znižati stroški javnega sektorja. Nič nimam proti, če ima država nek buffer, da premošča leta slabih krav s presežki let debelih krav. Vendar, če akumuliranih presežkov ni, mora javni sektor deliti usodo delavcev v tovarnah. Nižje plače, odpuščanje. Brez tega žal ne gre. Ne da bi bil tega vesel, ampak brez tega enostavno ne gre. Vse drugo spominja na graščaka, ki želi imeti svoje kašče polne ne glede na to koliko stradajo podaniki.

Seveda ni prav, da se na vse delavce javnega sektorja gleda kot na graščake. Še zdaleč ne. Ampak ko je suša, naj bo suša za vse.

Vsaj moj občutek je, da se je vlada spet zadeve lotila narobe. Najprej napoveduje 15% znižanje. Ko pride vprašanje “kako?”, pa je odgovor “ne vemo, bodo direktorji uradov/zavodov/direktoratov naredili kakor vedo in znajo”. Kot nalašč, če želiš, da te že tako nenaklonjeni mediji raztrgajo. Osnovna usmeritev je sicer prava, dejansko mora biti na plečih direktorjev stroškovno usklajevanje, vendar način z uravnilovko pač ni na mestu.

Ampak jedro težave je v samem načrtovanju proračuna, kjer se najprej razdeli pogača, ki se nato naprej drobi. In izborjen denar je treba porabiti. Magari za nepotrebne zadeve, saj če ga ne, ga drugo leto ne dobiš. Gradnja proračuna “from bottom up” bi omogočala tako večjo vlogo direktorjev, ki jih za to dobro plačujemo, kot tudi nove prihranke. Vendar za to bi bilo dejansko treba delati, vladati. Z uravnilovko je si pa zaključil v 15 minutah. In se lahko posvetiš pomembnejšemu delu. Kateremu že?