Slaba banka ali dokapitalizacija

Priznam, razprave v parlamentu nisem poslušal v celoti. Pa tudi zakona si (še) nisem prebral. Tako da bom hvaležen, za vsako utemeljeno kritiko, če se mi bo spodaj zapisala kakšna neumnost, zmota ali neresnica.

Med odlomki, ki sem jih slišal mi je v spominu ostalo predvsem povedano s strani tiste poslanke Pozitivne Slovenije, ki je fiskalno pravilo razlagala z nekimi krogci. Morda se bom do konca bloga še spomnil njenega imena. Trdila je, da bi bila sanacija bank precej cenejša, če bi šli v dokapitalizacijo, za razliko od prenosa na “slabo banko” (uporabljam ta izraz, pa čeprav sploh ne bo šlo za banko). To je nekako tudi smer, ki jo zagovarja aktualni guverner Banke Slovenije. Potem pa še omeni, koliko denarja to je, 4 miljarde, kolikor naj bi bil maksimalni znesek prenešenih slabih terjatev.

Poslanka verjento ve, da primerja hruške in jabolka, saj se je pred poslanskim mandatom sukala v finančnih krogih. To kar pravi trenutni guverner je le en del. Struktura sredstev v banki mora ustrezati določenim pravilom. In, če ta struktura ni ok, jo je pač potrebno urediti. Vendar ureditev le tega pomeni le to, da smo zadostili nekemu minimumi, ki naj bi zagotavljal, da banka ne bo šla v franže. Koliko je ta minimum dejansko varen, pa se je v zadnjih letih potrdilo pri marsikateri banki, predvsem v tujini, pri nas niti ne. Še zdaleč pa dokapitalizacija do tega minimuma ne pomeni, da je banka zdrava, da lahko torej normalno deluje in izpolnjuje svojo vlogo v celotnem sistemu. Le to, zdravo normalno delovanje, pa je v trenutni situaciji zelo pomembno. Gospodarstvo potrebuje bančni servis.

Dokapitalizacija bi pomenila, da bo marsikatero posojilo, ki bi ga v bistvu lahko že zdavnaj odpisali, ostalo v banki. Seveda, vsakemu poslovodstvu je težko podpisati izgube, pa čeprav objektivno za njih niso nič krivi. Dokapitalizacija pomeni, da nekako računamo, da bo banka še vedno izplavala, in bo nasedle naložbe lahko sama reševala. Upanje umira zadnje. Ampak kako naj se nekaj spremeni, če nič ne spremenimo? In ne se slepit, da ima menjava prve glave v tisočglavem kolektivu res zelo velik pomen. Redki so ljudje, ki so sposobni takšnih premikov. Da bi se to zgodilo pri nas, ob moči vseh “civilnih gibanj” in sindikatov pa lahko mirno pozabimo.

Takšen način reševanja bi pomenil, da problem odlagamo. Da si ne upamo priznati, da so sporna posojila bila že davno pokonzumirana. Pokurjena. Pokradena. Pomeni jalovo tolažbo borznega investitorja, ki je kupil delnice po 28 EUR, in jih še kar drži, pa čeprav so že po 1 EUR. Češ, dokler ne prodam, izguba še ni realizirana. Še vedno obstaja upanje, da bo delnica zrasla na prejšnje nivoje, in še višje bo šla. Ja morda. Morda bo pa tudi Kristus še enkrat vstal od mrtvih. Face it! Tisti denar je šel. Adijo. Nobeno ugotavljanje odgovornosti, ga ne bo vrnilo. Soočimo se s to izgubo čim prej.

Seveda to ne pomeni, da se ne smemo ukvarjati z iskanjem odgovornih. Ravno nasprotno. Namreč šele ko rečemo bobu bob in toksičnim kreditom izguba, imamo osnovo, da nekoga pokličemo na odgovornost. brez tega se vedno lahko tolažimo, saj SCTjev stečaj še ni končan. Morda bomo pa iz stečajne mase dobili dovolj, da vse poplačamo. Morda. Morda so pa marsovci res pristali na veneri.

Nenazadnje, tudi, če si izgube ne priznamo, to ne pomeni da nismo nič izgubili. Morebiten kupec bo itak vse skupaj ocenil, in nam pač manj ponudil za banko, če bomo v njej pustili slabe kredite. Še več, glede na razmere, je vrednost banke čisto komot negativna, kar pomeni da kupca enostavno ne bo. Argument več, za dokapitalizacijo, ki pušča slabe kredite v banki. Takšna banka je nezanimiva za prodajo, torej bo ostala v domačih rokah. No saj. Zakaj hudiča bi pa menjali prakso, če se je uspešno izvedla že večkrat do sedaj. Po politični liniji razdelimo denar, nato pa pač dokapitaliziramo. Z denarjem davkoplačevalcev. Če je šlo 5x, ni vrag da bo šlo še šestič.

Seveda gre tukaj vedno za mehke zadeve. Resnica ni črna in ne bela. Je nekje vmes. Sicer ne na sredini, ampak večinoma se vsi zavedajo, da gre za en odtenek sive, kar pa seveda omogoča mešanje megle. In na točki, kjer se sanacija bank, ki je ključna za zagon gospodarstva, uporabja predvsem za populistično politično propagando, je ideja stečaja čedalje bolj vabljiva. Pa naredimo enkrat še ta korak, če nismo sposobni najti skupmega kompromisa. Kompromisa, ki ne bo parcialno reševal posameznih problemov, ampak bo omogočil zdravo bančno poslovanje.

Comments are closed.