Ekonomska zdrava pamet

Pred časom, sva imela z Biščakovim Bogdanom na twitterju krajšo debato, bistvo katere lahko povzamemo (njegov vidik) z: razmerje javnega dolga napram BDPju je pomeben kriterij, po katerem države ocenjujejo posojilodajalci. Za čim bolje razmerje, naj se država zadolži, da dvigne BDP (preko zagona gospodarstva verjetno). Sploh pa ukrepi države, ki nižajo BDP še dodatno kvarijo razmerje, zato vrčevanje res ni na mestu. Jaz pa sem bil bolj na stališču konzervativnejšega pristopa k zadolževanju, in da procenti seveda so pomembni, da pa so še pomembnejši zneski realnega denarja, ki ga je potrebno vrniti.

Podobne ideje o dvigu BDPja oz. New dealu, goji tudi Jože P. Damijan. Pa saj se strinjam. Sliši se zelo lepo. Država naj z projekti poskrbi za zagon gospodarstva in dvig BDPja. Kje pa naj država dobi denar za to, pa že malce bolj potihem povesta. Edini način je namreč, da se zadolži. Skratka sposodimo si miljardo, skozi projekte zaradi multiplikacije učinkovi se BDP dvigne za 5 in relativno smo manj zadolženi kot prej. Vse lepo in prav, vendar če malce bolje pogledamo, je to bolj kot ekonomskemu novoodkritju podobno stari zgodbi lažnjivega kljukca, ki se je kar sam za lase potegnil iz močvirja. Nenazadnje, če bi bilo tako enostavno, država se zadolži, zažene gospodarstvo in puf, recesije je konec, ali bi do recesije sploh prišlo. In, če že bi, ali ne bi z njo opravila že Pahorjeva vlada. Zakaj bi se Janša metal v zobe delavcem in sindikatom in jih zajebaval z varčevalnimi ukrepi?

Ja, ključno vprašanje je, kako naj država sposojeno miljardo porabi, da se bo to poznalo na BDPju. Mislim, če država to miljardo enostavno porabi za uvoz (recimo Patrij) se to na BDPju ne bo kaj prida poznalo, razen marž uvoznikov. Če jo porabi za plače javnih uslužbencev, se bo BDP prvo leto sicer povečal, morda celo za 2 ali 3 miljarde, vendar le začasno. Medtem ko bo naslednje leto znova upadel, dolg pa žal ne tako hitro.

Tukaj moramo biti pošteni. Na plače za učiteljice in učitelje na priemr lahko gledamo tudi kot na investicijo. Boljša izobrazba omogoča učinkovitejše delo. Omogoča višjo dodano vrednost. Ampak bodimo realni. To je tek na dolge proge. To je dejansko investicija, ki se povrne v par desetletjih. In roko na srce. Ali kdo dejansko verjame, da se izobraževanje (ali kakšen drug sistem) izboljša ensotavno tako, da van mečeš več in več denarja? Ja, več sredstev je potreben, še zdaleč pa ne zadosten pogoj. In glede na moje izkušnje s šolskim sistemom, tudi v vlogi člana sveta staršev, rabi naš sistem še marsikaj drugega kot svež denar. Ampak ja, denar za to, bi bil verjento bolje porabljen, razmerja med dolgom in BDPjem pa prav hitro ne bi izboljšal.

Morda nekoliko hitreje kot šolstvo, lahko pozitiven vpliv prinesejo vlaganja v infrastrukturo. Pa vendar v luči razmerja med dolgom in BDPjem ne smemo spregledati, da bo veliko tega denarja enostavno izvoženega. Slovenija nima težke industrija, tako da je amortizacija težkih strojev v bistvu uvoz. Pa še marsikaj drugega. Recimo streho Stožic so delali Nemci. Le zakaj? In ali so dobili v celoti plačano? Morda celo v naprej. Skratka vlaganje v infrstrukturo je vsekakor pozitivno, vprašanje pa, kako bo vplivalo na ramerje med dolgom in BDPjem.

Pozablja pa g. Biščak na eno zadevo. V ulomku dolg/BDP morda lažje kot na imenovalec vplivamo na števec. Če z prihranki, bolečimi prihranki, uspemo doseči, da novo zadolževanje ni potrebno, bo zaradi odplačevanja dolgov se števec manjšal, in tudi ob manjšem imenovalcu (upad BDPja) bo ramerje še vedno ugodneje, kot, če se zadolžimo in denar potem nespametno porabimo. Da bi ga pa porabili pametno, … jah, ja, to obljubljajo vsi politiki. Ali jih realnost potrjuje?

Predlagan zagon z novim javnim zadolževanjem, verjento lahko bolje deluje v velikih ekonomijah, načeloma, če bi se EU kot celota odločila za njih ne bi imel nič proti, da tudi sami sodelujemo pri tem. Vendar me do sedaj še nihče ni prepričal, da je to tudi pravi pristop za majhno a odprto ekonomijo, kot je Slovenija.

Slovenija krize ni zakuhala. In je ne bo rešila. V bistvu lahko le čakamo, da se razmere okoli nas popravimo, potem pa to pričakamo v boljši ali slabši kondiciji. Bolj ali manj zadolženi. Z zakonodajo, ki bo omogočala hitro novo zaposlovanje, širitev kapacitet ipd… Z spodbudnim poslovnim okoljem, ali pač ne.

Ja, sliši se tako brezupno. Nič ne moremo. Čakamo kot čolniček brez motorja, kdaj nas bo naslednji val obrnil. Ja. Če na državo gledamo kot na nekaj, kar je dolžno in tudi bo poskrbelo za vse nas. Tako kot recimo Severna Koreja. Če pa na državo pogledamo kot na okolje, ki le omogoča posameznikom izpolnjevati njihove cilje, potem je slika malce vedrejša. Jup, Slovenija bo težko vsem svojim podjetjem zagotovila posel, lahko pa jim vsaj omogočimo vsaj enako ali celo boljše poslovno okolje kot recimo v Nemčiji.