Pred časom, sva imela z Biščakovim Bogdanom na twitterju krajšo debato, bistvo katere lahko povzamemo (njegov vidik) z: razmerje javnega dolga napram BDPju je pomeben kriterij, po katerem države ocenjujejo posojilodajalci. Za čim bolje razmerje, naj se država zadolži, da dvigne BDP (preko zagona gospodarstva verjetno). Sploh pa ukrepi države, ki nižajo BDP še dodatno kvarijo razmerje, zato vrčevanje res ni na mestu. Jaz pa sem bil bolj na stališču konzervativnejšega pristopa k zadolževanju, in da procenti seveda so pomembni, da pa so še pomembnejši zneski realnega denarja, ki ga je potrebno vrniti.

Podobne ideje o dvigu BDPja oz. New dealu, goji tudi Jože P. Damijan. Pa saj se strinjam. Sliši se zelo lepo. Država naj z projekti poskrbi za zagon gospodarstva in dvig BDPja. Kje pa naj država dobi denar za to, pa že malce bolj potihem povesta. Edini način je namreč, da se zadolži. Skratka sposodimo si miljardo, skozi projekte zaradi multiplikacije učinkovi se BDP dvigne za 5 in relativno smo manj zadolženi kot prej. Vse lepo in prav, vendar če malce bolje pogledamo, je to bolj kot ekonomskemu novoodkritju podobno stari zgodbi lažnjivega kljukca, ki se je kar sam za lase potegnil iz močvirja. Nenazadnje, če bi bilo tako enostavno, država se zadolži, zažene gospodarstvo in puf, recesije je konec, ali bi do recesije sploh prišlo. In, če že bi, ali ne bi z njo opravila že Pahorjeva vlada. Zakaj bi se Janša metal v zobe delavcem in sindikatom in jih zajebaval z varčevalnimi ukrepi?

Continue reading “Ekonomska zdrava pamet”