Kaj pa, če se nova ureditev sveta že dogaja

Verjetno se je globalna finančna kriza, ki se je nadaljevala v, malce manj svetovno,gospodarsko recesijo dotaknila vsakega izmed nas. In nekaterih se je dotaknila toliko, ali pa so jo zgolj izrabili, da so začeli razmišljati o novih družbenih ureditvah. O ureditvah, ki bi naredile svet pravičnejši, prijaznejši in kar je še podobnih, sicer dobronamernih, pa vseeno krilatic.

Nič kaj konkretnega niso rodili. Večinoma se zadovoljili z artikuliranjem, da je trenutni sistem v krizi, nekateri ga vidijo že mrtvega, in da rabimo nekaj novega. Morda je za pohvaliti le dejstvo, da nekako kot novo ne vidijo več, ali pa vsaj javno tega ne sporočajo, povratek za dobrega pol stoletja nazaj. Se pravi da bi obudili idejo socializma, pozabili je pa tudi še niso.

Še več, nekatere izmed sicer nehomogenih skupin, ki vidijo vse slabosti trenutnega sistema, čeravno bi za marsikatero marskdo mislil da je celo prednost, vidijo rešitev kar v nadaljevanju dosedanjega sistema trošenja na kredit, s tem pa kao dvigu gospodarske rasti. Ampak kredit, se pravi kapital, brez kapitalizma nima smisla.

V tej poplavi dušebrižnih rešiteljev sveta pa nisem zaznal idej, da morebiti pa se je nova ureditev že vspostavila. Ne moremo zanikati, da smo v preteklih desetletjih šli skozi obdobje potrošništva. Potrošnik, kako bedna oznaka za človeško bitje, je namreč postal kralj. In streženje njegovemu potrošniškemu zadovoljstvu alfa in omega sodobnega sveta. Z marketingom še bolj kot oglaševanjem, so nas spravili do točke, kjer nam v bistvu diktirajo kako se uživa, kaj kupiti, da boš srečen, kaj še rabiš (v garaži) do nirvane in kje prodajajo večno zadovoljstvo (do nove verzije).

Kaj pa, če smo se kot ljudje, enostavno zasitili te potrošniške praznine, in si zaželeli tisto malo primarno človeškega življenja? Če je to tista nova ureditev. Da v bistvu doživljamo krizo potrošništva, vendar se ne bomo več vrnili tja, ne ker se ne moremo, ampak ker si ne želimo?

Prenaivno bi bilo trenutno situacijo videti kot potrditev lastne ideologije. Pa vendarle ne škodi, da pogledamo tudi iz te smeri. In čeprav se na prvi pogled to zdi dokaj ubijalsko, ja kakšno zadovoljstvo do življenja nam sploh še ostane, če nam ubijejo potrošno zadovoljstvo, prihodnost ni tako črna, kot se zdi. Japonska je že več deset let v recesiji. V nekem krču, od koder ne gre in ne gre korak naprej. Pa vendar živijo.

Nenazadnje manjša potrošnja nam omogoča več narediti za naše okolje in naravo. Kar je pa tudi pozitivno, mar ne.

Odziv na krizo in spremembe, nam v veliki meri kaže na to, kdo se je pripravljen spopasti z večjimi spremembami okolja, v katerem biva, kdo pa bi, kot velik razvajen otrok, le želel da mu je ugodno. Za to, da mu ni treba nič spremeniti, je pripravljen tudi marsikaj narediti. Pozitivnega ali negativnega. Ni pa pripravljen spremeniti dinozavra v sebi. Zato bo izumrl.