Takole gre zgodba.

Pri gradnji Trzinskega vrtca so se pojavili zapleti z glavnim izvajalcem. V medijih je pisalo kar nekaj o tem, tako da ne bi pogreval te zgodbe. Ampak glede na pogodbo, je Občina Trzin plačala do sedaj vse, kar je morala plačati, del pa se bo poplačal po zaključku projekta. Takšna so pogodbena določila.

Ampak imamo zakon, ki zaradi slabih praks v preteklosti kao ščiti podizvajalce, in nalaga naročniku, da mora podizvajalce plačevati direktno. Seveda s soglasjem in po naroku glavnega izvajalca, ki ima tudi edini pogodbo z naročnikom.

In seveda več kot je pravil, več je razlag teh pravil, več dela in veselja za pravnike. Juhej!

Tako se je en, še ne do konca poplačan podizvajalec obrnil na odvetnika, in ta mu je spesnil všečno pismo, kjer malce omeni Obligacijski zakonik in kao utemelji, da mora občina plačati še preostanek. In seveda zagrozi z zasegom sredstev na računo Občine. Kakšne bučke!

Še posebej, ker v istem pismu odvetnik ugotavlja, kdo je podizvajalcu dolžan. In to ni občina!

Verjento se odvetnik jasno zaveda, da piše bučke. Ampak zakaj pa jih ne bi pisal, če je za to plačan. Morda ima celo to srečo, in uspe stranko prepričati, da dela v njenem interesu. Še več. Ker ponavadi za pravna vprašanja občine najemajo zunanje pravnike, je odvetnik s tem svojemu cehu zrihtal še dodatno delo. Drugi, ga bodo pa drugič njemu. Roka roko umije.

Edino če odvetnik računa, da se bo Občina ustrašila odvetniškega pisma. No, potem je pa res naiven. Če se je malce pozanimal o konkretnem primeru, saj na pamet pa res ni pisal (ali pač?), potem mu je jasno, da na ta način ne bo dosegel nič. So nekateri v tem primeru probali že z močnejšimi oblikami pritiska. Lahko bi bil pošten, in svoji stranki razložil kakšna je dejanska situacija ter mu predlagal kakšno bolj smiselno pot.

Iz vidika občana pa ni to nič drugega, kot dodatno delo, če že ne direktno plačano, pa indirektno, ker pač ljudje sestavljajo razne dopise (in jaz pišem bloge) namesto, da bi se ukvarjali s čim koristnejšim. Edini, ki profitirajo na tem so odvetniki.

Skratka, ko vidiš takšna pravna skrpucala v živo, ti je potem jasno, da kup šal o odvetnikih sploh ni izmišljenih, ampak so resnične.

Evo, za konec eno takšno šalo:

Odvetnik gre po 30 letih prvič na dopust, ker se je sin došolal in lahko vmes prevzame njegovo pisarno. In ko se vrne čez 3 tedne ga pričaka sin, ves srečen in zadovoljen.
– Oče, ponosen boš name. Rešil sem primer, ki ga ti 30 let nisi uspel. Stranki sta se uspešno poravnali.
Oče prebledi in reče: Sine moj, od česa pa misliš da smo mi živeli zadnjih 30 let?????

PS: NE omenjam konkretnih imen. Naj se dotični akter javi sam, če si upa.

PPS: Ali ima kdo izkušnje z tem, da se takšne očitne pravne bučke prijavi Odvetniški zbornici?