Interna demokracija v Sloveniji

V Sloveniji mamo demokratični politični sistem že kar nekaj čas, praktično je že skoraj odrastel. Ampak demokracijo imam predvsem na najvišjem, državnem nivoju. Žal pa na nižjih nivojih, strankarskih, to še precej šepa. Zato niso nobeno presenečenji kongresi, kjer je praviloma potrebna le ena barva glasovalnih listkov. Biti enoten, je pač vrednota, ki smo se je verjento zaradi zgodovinskih okoliščin pač močno oklenili.

Saj ne, da bi bilo z enotnostjo kaj narobe. Popolnoma jasno je, da obstajajo vprašanja, okoli katerih so v neki stranki vsi poenoteni. Jasno. Gre za temeljna vprašanja, in če se tam ne strinjaš s strankino usmeritvijo, pač sploh nisi zraven. Si drugje. Ampak enotnost pri slovenskih strankah je še precej večja od te osnove.

Zato je na nek način zelo pohvalno pa tudi spodbudno dogajanje pred kongresom SD – socialnih demokratov. Pahor ni več edini, niti samoposebi umeven kandidat za predsednika. Očitno bo imel v Lukšiču in Vlačiču kar dobra protikandidata. Kar je dokaj novost v Slovenskem političnem prostoru in upam, da bo temu sledilo še več drugih strank.

V Sloveniji nam namreč v politiki, pa še kje, kar manjka tiste zdrave tekmovalnosti, ko se spopade več ljudi, več konceptov z istim namenom. Skupaj najti najboljšo rešitev. Vse prehitro zapademo v nezdravo tekmovalnost, kjer se potem spopadajo osebnosti in ne ideje. In, če se spopadajo osebnosti, je na koncu poraženec ponižan, in se lahko zgolj umakne.

Tudi na tem področju se bi lahko veliko naučili pri američanih, kjer se predvolilne tekme začnejo daleč pred samimi volitvami, saj se posamezni kandidati spopadajo med seboj za končno strankarsko nominacijo. Seveda so tovrstne borbe naporne tudi za samo stranko, vendar se na ta način že sami kandidati med sabo toliko spucajo, privlečejo na dan vse afere ipd… da tisti, ki ostan ena koncu za glavni spopad, mu nasprotnik zelo težko najde kaj umazanega, in se tako boj dejansko izvaja na osnovi idej in konceptov. Seveda ne samo tega, temveč tudi tega. Za razliko od boja pri nas, kjer se ukvarjamo predvsem z aferami in afericami.

Seveda je pa tudi pri SDju lahko to vse skupaj le predstava za naivne. In so strici v ozadju itak že vse določili. S to idejo pač ne bom polemiziral. Teorija zarote je po mojem mnenju enakovredno verovanju. O veri pa vse najboljše – nekateri jo potrebujejo, in jim koristi. Sam nisem med njimi.

Bi pa si ob tem SDjevem kongresu želel še četrtega kandidata. Jankovića. Tako bi se jasno pokazalo kdo je kdo. Ker, če recimo Pahor ne bo izvoljen, bo precej manj jasno kakšna je sploh še razlika med SD in Pingivini. Ker zaenkrat vsaj Pahor pelje dokaj neklasično opozicijsko politiko, kjer daje, po njegovih besedah, prednost državi. Kar je pohvalno. Ali pa je tudi naivno, bo pa pokazal čas.