Pred leti so nas dežurni dušebrižniki vneto prepričevali, da BDP ni tisto pravo merilo razvoja. Da je na razvoj neke družbe potrebno gledati precej širše, kot le sešteti denarne vrednosti vsega, kar smo v minulem letu kot državljani ustvarili. Kjer je povpraševanje je tudi ponudba, in ne dvomim da ugledni, ekonomisti, so izumili par novih indeksov. Recimo HDI – Human Development Index.

S tem seveda ni nič narobe. Tudi sam se komot strinjam z tem, da goli BDP nikakor ni tisto merilo, ki bi pomenilo, da je neka država, za državljane, boljša od druge. Nenazadnje je to, ali je neka država boljša od druge precej individualna zadeva. Indeks, ki bi bil meni pisan na kožo, bi recimo nujno vseboval kilometre kolesarskih poti po hribih in dolinah. In recimo indeks kvalitete gostiln. Pa recimo povprečen IQ državljana. Ampak to so moje trenutne preference. Čisto možno je, da bi se mi moje preference v primeru kakšnega dogodka občutno spremenile, in bi dal precej več na indeks, ki bi vključeval kvaliteto zdravstvene oskrbe, zanesljivost zaposlitve ali celo število policajev.

Kar pa nasprotniki BDPmanije, spoznamo jih po recimo krilatici trajnostni razvoj, nikakor niso dojeli, pa je enostavno dejstvo, da je večina indeksov, ki so si jih izmislili, zelo koreliranih z BDPjem. Z drugimi besedami, država z visokim BDPjem je praviloma imela visok indeks HDI in obratno. Seveda z izjemami. Le te so itak vedno prisotne, nenazadnje, so verjetno pri sestavi indeksa pazili, da bo kje kakšna izjema, ker sicer bi bilo pa njihovo početje očitno brez pomena.

To lahko enostavno razložimo kot, več kot ustvariš, več lahko porabiš za blagostanje državljanov. Seveda obstaja tudi opcija, da vse poberejo elite, ampak izgleda da je že tako, da tam kjer je povprečje veliko, je tudi mediana višje. Vsekakor pa BDP ni edino merilo. Tega nikoli nisem trdil. Je pa osnova za ostalo, tudi za razdeljevanje, ki je tako pri srcu neosocialistom. Kar ne ustvariš, ne moreš razdeliti.

No, in če te korelacije nasprotniki BDPja kot ključnega kazalca uspeha, nikakor niso uvideli ali niso želeli uvideti, še manj pa priznati, jih je dve leti upada gospodarske dejavnosti streznilo in sedaj na ves glas zahtevajo, da naj vendarle vlada s svojimi ukrepi požene gospodarski stroj. Z drugimi besedami, naj vlada naredi vse kar se da, da se rast BDPja vrne nazaj. Pa čeprav to pomeni dodatno zadolževanje, kar bodo odplačevali naši otroci in vnuki, ali višje davke. Pri čemer sem prepričan, da je spodbujanje gospodarstva preko višje obdavčitve podobno utapljanju ribe v morju ali hujšanju s torticami.

Seveda pri tem ne gre za to, da bi kar naenkrat razumeli pomen korelacije. Precej verjetneje gre za iskustveno pridobljeno znanje kratkega daha. Ko se bo BDP znova dvigal, brezposelnost upadala in bo standard znova začel rasti, bomo znova poslušali pridige o tem, kako pa rasd BDPja res ni tisto, za kar bi se bilo  vredno boriti. In ja, kako predvidljivo. Če se bolj fokusiramo na razdeljevanje, kot na ustvarjanje, se bo točno to tudi zgodilo. Razdeljevanje se bo ukrepilo, ustvarjanje znižalo, …. in še razdeljevalci bodo ostali brez službe.