Po volitvah mediji med ljudi kar vsiljujejo tezo “naj se zmenijo”. Češ, kaj ga serejo politiki z svojimi lastnimi egi, naj se zmenijo, izberejo najboljšega, ga vsi podprejo in potem družno naprej.

Sliši se lepo in všečno. Ampak zakaj potem sploh potrebujemo volitve? Zakaj potem na volitvah predstavljajo različne programe (ki so praviloma manj pomembni kot ljudje, ki jih predstavljajo). Takšna všečna ideja je zgrajena na napačni predpostavki, ki pa ima zgodovinsko gledano bivalno pravico v teh krajih. Gre za idejo, da je dovolj da delaš, kaj in kako delaš, pa je drugotnega pomena. In to je druga teza, ki jo mediji lansirajo te dni. Kdo bo predsednik vlade je drugotnega pomena, važno je, da ga čim prej dobimo, in da začne delat. Ej, če gre zato (da se dela) da dela, potem je Pahor čisto ok.

Zgodovinsko gledano pa so te ideje iz preteklega sistema, kjer je bilo bistveno, da so ljudje zaposleni (ne da delajo) in da ima delo čast in oblast (deklarativno seveda, hkrati so delavci ves čas nergali nad tistimi, ki so res imeli čast in oblast v rokah).

Demokracija prinaša, po predpisanih pravilih igre in procedurah, spopad idej, kako naprej. V konkretnem slovenskem primeru to predvsem pomeni, ali se bomo še naprej javno zadolževali, da bomo preko velikih državnih projektov nekaj (tisoč) ljudem dali zaposlitev, ali bomo raje pustili sorazmerni delež obresti za plačilo (ki ga ni treba pobrati preko davkov) ljudem in podjetnikom, da sami, bodisi povečajo potrošnjo, bodisi širijo svojo dejavnost. Bomo NLB ohranili v državni lasti in jo krepili iz proračuna, ali pa se bomo odpovedali novim vplačilom, in jo prepustili (tudi v upravljanje) kapitalsko zainteresiranim novim lastnikom. Ali naj bo posameznik v osnovi samostojen in mu je omogočeno da skrbi sam za sebe in  svojo družino, ali pa se na posameznika gleda kot na invalida, ki brez državne pomoči ne more, niti če želi in zmore, preživeti svoje družine.

In takšne ideje so nezdružljive. Ne moreš hkrati prodati in neprodati NLBja. No, slovenska pamet je rešila tudi ta gordijski vozel in našla unikatno rešitev. Prodajmo (dokapitalizirajmo) NLB ampak državnim podjetjem. (Para)državna podjetja z blagoslovom države odirajo svoje odjemalce, ki nimajo izbire, in potem preko tega denarja dokapitalizirajmo banko, ki je v težavah tudi zato, ker se je politika vtikala v njeno politiko. Da je to v bistvu netransparentno obdavčenje, netransparentna poraba javnega denarja, itd… to pač ne briga nobenega.

Ne moreš hkrati spodbujati proste gospodarske pobude in jo dušiti na eni strani z visokimi davki, na drugi z nestimulativno delovno zakonodajo. Enostavno ne gre.

Zato so pravljico o tem “dejmo se usest pa se vsi dogovorit” le relikt iz prejšnjega sistema. Poudarek v tem stavku pa je na usest.

Demokracija ni najbolj učinkovita. Definitivno obstajajo bolj učinkovite oblike vladavine, marsikatera je izšla iz demokratičnega sistema, pa nato skozi pozive poenotenja in predvsem ljudskega mitingaštva prerasla v neko novo kvaliteto, v neke nove bolj učinkovite oblike vladanja. Recimo tisto, ki je sprožila drugo svetovno vojno.

Če tukaj zraven povežemo še tako želeno zmanjševanje moči kapitalu, iskanje nekih novih družbenih oblik in vsebin, potem je rešitev kot na dlani. Je pa vseeno dobro, da pred tako resnimi odločitvami organiziramo kakšen fakultativni, izobraževalni izlet. Na Kubo ali v Severno Korejo.