Najprej me je v Delu v petek zmotil tale naslov. Danilo Turk, predsednik države, bo začel razpletati politično krizo. Ja pravi heroj. Takšne potrebujemo. Kaj bo pa naredil? Kakor kaže do sedaj, nič, kar ni dolžan narediti. Ker poslanci niso podprli predsednika vlade, in ker politične stranke ne bodo predlagale kandidata, bo razpustil parlament. Dogodek, ki je sicer precedenčen v slovenskem političnem prostoru, ampak iz vidika Turka ne presega recimo sprejema odličnjakov. V takšni situaciji je razpustitev parlamenta enako herojsko dejanje, kot to, da ustaviš pred rdečo na semaforju.

Ja, Danilo bi lahko začel razpletati politično krizo na način, da bi si to zaslužilo omembe na prvi strani Dela. Če bi recimo parlament razpustil kakšnih 6 mesecev nazaj. Ali, če bi takrat poiskal kakšnega primernega kandidata za vodenje tehnične vlade, ter nato zastavil ves svoj ugled (ki mu je še ostal), da bi prepričal Pahorja naj ga neha srat, ter poslance, da je čas dovolj zrel, da se vspostavi tehnična vlada, ki bi morda imela lažje delo pri nekaterih reformah, saj se ne bi obremenjevala z naslednjimi volitvami, in kako bo ta dejanja opravičevala pred volilci.

In kot da to ne bi bilo dovolj, vidimo naslednji dan, da Delo v resnici ocenjuje Turk za rešitelja. Tukaj sicer ne nastopa v samem naslovu, ampak se že pojavlja reševanje.

Hitro pa vidimo zakaj se Turk ne pojavlja v naslovu prejšnjega prispevka. Ker se noben pisec pač ne želi preveč ponavljati. V isti števiki neDela, se na naslovnici nahaja tudi članek, kjer je bil Turk že uporabljen.

In to kako uporabljen. Tokrat kar kot kandidat za predsednika vlade. Skratka za tistega pravega rešitelja in heroja. Toliko bolj herojsko je vse skupaj, ker se mastno omenja še ZMAGA, vse skupaj pa je nato pocukrano še s partizanskimi praporščaki. Kot bi bilo potrebno znova pregnati nemce iz naše zemlje.

Ja, Pahorja še dobro pokopali nismo, pa je predvolilna bitka že v polnem teku. Na partizanskem mitingu se je zbrala celotna slovenska levica, če se prav spomnim je daleč največji aplavz dobil g. Kučan, le Golobiča nisem zasledil. Da smo si na jasnem. Spoštujem Partizanski boj. Upreti se sovragu na svoji zemlji je obvezno in v bistvu nihče ne bi sploh smel pomisliti, da se ne bi uprl, pa vseeno je za to potreben pogum in odločnost, ko začnejo krogle leteti naokoli. Ampak vseeno je precej žalostno in zgovorno, če levica vse kar zmore pokazati izhaja iz časov 70 let nazaj.

Seveda ob tem tudi Janša ni sedel križem nog. No v bistvu je. Uspel mu je odličen intervju za siol. Pa tukaj ne govorim o vsebini, ker sem jo vmes že pozabil, ampak sama forma. Temna oblega, fotelj, usnjena vrata predvsem pa slovenska in EU zastava v ozadju. Kot da ne bi šlo za pogovor z glavnim opozicijskim poslancem oz. predsednikom stranke, ampak z predsednikom vlade. Jup, Janša zna odigrati svojo vlogo. Od nekdaj je bil odličen taktik.

Se pa zadnji teden Hanžek ni več nič pojavljal. Ali je bil tisto le manever pred glasovanjem o Pahorjevi nezaupnici. Češ, raje mene podprite, če ne boste pa Hanžka dobili. Ali si ga res želite? Vsekakor bo pa zanimivo v prihodnjih mesecih. Ali bo levica zmogla toliko razuma, da bo poiskusila nekako strniti svoje vrste in na plano spraviti kakšen nov obraz, ki bi imel kaj možnosti, ali pa se bodo v skrbi vsak svoj stolček, spopadali predvsem med seboj. Na zadnjih pogledih sta se Kresalova in Golobič že lasala med seboj, Janša pa je, kot pravi voditelj, umazano delo prepustil drugim.

PS: Lepo prosim za mnenje. Ali se ta članek bere kot:

a) avtor je definitivno Janševec
b) avtor je definitivno rdeči
c) avtor  je definitivno črtast, če ni je pa progast