Stol je najvišji vrh Karavank. S svojimi 2236 metri nad morjem (mnm) sicer pride na listo slovenskih dvatisočakov, vendar ni ravno visoko na tej listi. Če prav pomnim, je to bil tudi moj prvi osvojeni dvatisočak, in odsihmal(*) vzpona nisem ponovil. Tako da je bil skrajni čas. Prva sobota v septembru je ponujala obetavno vreme, tako da odločitev ni bila težka. Z menoj sta šli tudi N. in njena sošolka T. Glede na to, da gre za nezahtevno planinsko pot, glede varnosti nisem imel pomislekov.

Do Valvazorjeve koče smo se pripeljali po precej razdrapani poti. Večino poti sem peljal za enim peguetom, ki je bil izgleda cepljen proti hitrosti, ker sem še v prvi prestavi, brez dodatnega gasa, moral občasno zabremzati, da ga nisem porinil. No ja, je pa avto malce manj trpel. Od Valvazorja pa nato vodita dve poti na Stol. Žirovniška pot naj bi bila bolj strma, Zabreška pa malce manj. Odločil sem se za vzpon po prvi in spust po slednji. In res, pot se kar hitro postavi pokonci in je praktično ves čas napeta. Na začetku po gozdu, nato malce grmičevja in na koncu trava z kamenjem, ki jo nato zamenja kamnje s travo.

Punci sta sicer vmes malce protestirali, zlobirali malico, preobuvanje itd… ampak po cirka treh urah in pol nam je uspelo. Prešernova koča se nahaja na malem stolu, ki je 15 minut hoje stran od pravega vrha. Razgled je bil čudovit. Z dobrim dalnogledom bi komot spremljal veslače na Blejskem jezeru, dobiš pa tudi lep pregled nad Blejskim Vintgarjem, Pokljuko, Jeseniško dolino pa tudi vstrijo na drugem koncu.

Spust smo opravili po Zabreški poti, ki bi naj bila malce manj strma. No, ja, resje bilo malce ravninskih predelov vmes, ampak vseeno se je treba spustiti za 1000 metrov, tako da bi pot težko označil za položno. Res pa se nikjer ni bilo potrebno obrniti, in se spuščati s trebuhom proti hribu. No, pa saj tudi gor grede praktično nikjer ni bilo potrebno rok uporabiti.

Del poti je potekal v gozdu, kar velik del pa je bil tudi sončen. Zgoraj so bile temperature kar prijetne, tu pa tam rahel vetrček, kar pomeni da ti ni ravno super vroče, te pa zato toliko bolj sonce ožge. Da bi se septembra mazal s kremo pač ne gre, čeravno mislim da bom naslednjič malce pametnejši. Me je namreč kar dobro ožgalo.

Ko sem se ravno spuščal z vrha Stola nazaj do Prešernove koče sem ugledal 3 kolesarje. Ne, niso prikolesarili gor, svoja kolesa so nosili. Na spustu so nas nato prehiteli in po pravici povedano res ne razumem v čem je smisel. Trpiš gor, trpiš dol. Ja, definitivno je par predelov na spustu, kjer se lahko spustijo in uživajo, še več je pa takšnjih, kjer praktično visiš na zavorah in nihaš med tem da ne zabremzaš preveč, ker boš zdrsnil in da ne bremzaš premalo, ker boš odletel. Ampak kot pravijo, vsako tele ma svoje vesele. Naj jim bo srečna pot in lahek vzpon.

[youtube gRJAJlIIlRQ]

Za naslednjič pa mislim da bo primerna varianta s popoldanskim vzponom, prenočitvijo v Prešernovi koči in nato jutranji spust z nadaljevanjem na recimo kopanje v Bohinj. Sicer pa je bil to poslovilni pohod mojim čevljem, ki so že na poti navzgor kazali znake preobrabe, na poti navzdol pa začeli izgubljati sestavne dele. Ampak so zdržali. Naslednje priložnosti več ne bodo dobili.

(*) odsihmál [au̯] prisl. (ȃ) star. 1. od takrat: odsihmal so živeli v najlepši slogi 2. odzdaj: odsihmal se bo bolj gledalo na gospodarstvo

PS: Ker sme pozabil fotoaparat (še sreča) so fotke narejene z mobitelom.