Ayn Rand – Atlas Shrugged
Uf. To je bilo pa eno najdolgotrajneših branj. V bistvu najdolgotrajnejše. Začel sem ga kar kakšnih 10 let nazaj, vendar spričo težkega jezika in kupa neznanih besed takrat odnehal. Nadaljeval sem lani. Z prihodom iPada je branje knjige v Kindlu s takojšnjo pomočjo slovarja postalo precej bolj enostavno. No, branje pa sem končal na Kindlu.
Atlas Shrugged je filozofska knjiga, napisana kot roman z dodatki znanstvene fantastike. Filozofija, ki jo razlaga je objektivizem, ki ga je utemeljila avtorica Ayn Rand.
Sama zgodba niti ni pomembna. V bistvu se dogaja v Ameriki, pa vendar me je miselno ves čas vleklo v čas socializma v vzhodni evropi, obilo je pa tudi podobnosti z časovno in krajevno bližjim slovenskim nacionalnim interesom. Da knjiga vleče paralele s socializmom ni naključje. In glede na rusko poreko avtorice, je verjetno tudi preko te zgodbe avtorica obračunala s svojo domovino oziroma domotožjem do nje. Knjiga se praktično zaključi z precej dolgim govorom glavnega ideologa v knjigi, ki je v bistvu obrazložitev in utemeljitev objektivizma.
Par citatov iz knjige, bo bolje povzelo vsebino, kot da jo opisujem :-)))
“I swear by my life and my love of it that I will never live for the sake of another man, nor ask another man to live for mine.”
“Money is a tool of exchange, which can’t exit unless there are goods produced and men able to produce them. Money is the material shape of the principle that men who wish to deal with one another must deal by trade and give value for value.”
“Don’t ever get angry at a man for stating the truth.”
“Money is made… made by the effort of every honest man, each to the extent of his ability. An honest man is one who knows that he can’t consume more than he has produced.”
“There are no evil thoughts except one: the refusal to think.”
“You do not have to depend on any material possessions, they depend on you, you create them, you own the one and only tool of production.”
“For centuries, the battle of morality was fought between those who claimed that your life belongs to God and those who claimed that it belongs to your neighbors – between those who preached that the good is self-sacrifice for the sake of ghosts in heaven and those who preached that the good is self-sacrifice for the sake of incompetents on earth. And no one came to say that your life belongs to you and that the good is to live it.”
“There’s no way to rule innocent men. The only power government has is the power to crack down on criminals. When there aren’t enough criminals, one makes them. One declares so many things to be a crime that it becomes impossible for men to live without breaking laws.”
Who is John Galt anyway?
PS: A si upa kdo predlagati kakšno knjigo za naprej? Dostopno na Kindlu seveda.
PPS: Sedaj si grem lahko pogledat tudi film – Atlas Shrugged: Part I (2011) , ki je bil posnet po tej knjigi in ga v svobodnem svetu že vrtijo. Vprašanje, če ga bomo pri nas kdaj videli.
Visit the Official Atlas Shrugged Movie Web Site!
The Fountainhead
Imajo jo v slovenščini…
To česar se Ayn Rand očitno ni zavedala, številni njeni bralci pa se ne zavedajo niti danes, je to da so klasično razsvetljenske ideje o umu kot gospodarju vsega, že zdavnaj presežene.
Ljudje imajo lahko vse znanje in ne vem kaj tega sveta, pa bodo še vedno živeli narobe. Oziroma še več. To česar “objektivisti” niti zgrda ne vidijo, je to da človek celo mora biti svojevrstno zaslepljen in mora imeti neke iluzije, da sploh lahko živi.
Tega se denimo psihoanaliza zelo zaveda, zato tudi pravi, da je tesnoba v bistvu prevelika bližina Realnega. Seveda objektivisti ne vedo kaj človek sploh je. Ni namreč preračunljiva mašina, ki hladno kot hladilnik gleda v svet, ampak je bitje pomenov. In brez pomenov, brez verjetja, človek ne more živeti. Lahko pa živi brez vednosti, na žalost. Zdaj vidimo kje so se razvetljenske ideje uštele in precenile Um. Objektivisti pa le smotano in vulgarno ponavljajo za njimi.
In čista objektivacija, to čemur smo v kapitalizmu priča vsako sekundo, lahko stvari le oropa njihovega pomena, njihove kompleksnosti in jo skrči na denarno vrednost. To se seveda tudi dogaja 24/7, da se kar kadi.
Zdaj lepo vidimo kako je “objektivizem” prilagojen kapitalizmu, saj kapitalizem je konec koncev točno tole: objektivizem vsega mogočega, en sam “objektiven” pogled na vse in eno samo vesolje objektov. Tu ni prostora niti za gram altruizma in česarkoli človeškega. Katastrofalne ideje, katastrofalne.
Boris, resnici na ljubo, je kapitalizem sistem, ki še kar deluje, za razliko od nekaterih, ki preverjeno niso delovali, in so propadli.
To, da pa v objektivizmu ni prostora za altruizem si si pa gladko zmislil. Najdi mi en sam citat, lepo prosim, ne iztrgan iz konteksta, kjer Ayn piše o tem.
Lahko si pogledaš kar ta pogovor z njo: http://www.youtube.com/watch?v=7ukJiBZ8_4k
Pa tudi tega: http://www.youtube.com/watch?v=FzGFytGBDN8
In boš videl kaj si je mislila o altruizmu.
Eden izmed glavnih indikatorjev tega kaj si je Randova misla o altruizmu, je ta kdo je zanjo heroj, kdo je zanjo vreden hvale. To se vidi iz romana Izvir. Heroj je zanjo popoln individualist, egoist, ki je tako skrajno samozadosten, da drugim ne namenja niti kančka svoje energije. In seveda, ta heroj mora biti “uspešen”, drugače ni nič.
To je povsem sfaleno razumevanja lika heroja, ki ga ljudje nikoli, nikoli ne bodo spontano vzeli za svojega. Zakaj? Zato, ker je lik heroja projekcija očetovskega lika, vse kaže, da je tako. In vsak otrok za nazaj ve, da je bil dober oče tisti, ki mu je bilo mar, ki ravno ni bil egoist. In če si pogledamo like herojev, pa naj gre za ljudske ali pa hollywoodske, povsod je enako pravilo: heroju je mar za druge, vedno rešuje druge, ne sebe ali pa svojega imetja.
Ljudje Randovskega heroja (samozadostnega individualista) nikoli niso vzeli za svojega in ga nikoli ne bodo. Zato je t.i. filozofija “objektivizma” v veliki meri ena sama indoktrinacija, je bila in je. Dejansko je to gibanje že od samega začetka skrajno ozko, še najbolj podobno neki sekti.
Ideje te “filozofije” pa so zelo očitno tako logično kot moralno nevzdržne. Zaradi logične nevzdržnosti, Randova ni imela nikoli praktično nobene veljave v akademi. Zaradi moralne nevzdržnosti pa se ji posvečajo zelo specifični krogi ljudi, pa še to pretežno v ZDA, drugih se enostavno “ne prime”, oziroma jo sami zabrišejo stran. Če se z njenim likom sploh kdaj srečajo seveda.
Hvala. Si bom pogledal.
Če je idealen človek samostojna in celovita osebnost (saj se strinjamo, mar ne?) zakaj vzgoja otroka (se pravi tega človeka) temelji na disciplini?
Disciplina je zelo pomembna, pa vendar, če bomo dobili popolnoma discipliniranega človeka, bo naša vzgoja označena kot totalni fail.
In podobno jaz razumem objektivizem. Šele kos poznaš da je bob res bob, in mu tudi rečeš ti si bob, se ti odpirajo možnosti za napredek. Na osnovi boba ali pač ne.
Skratka objektivno prepoznati situacijo, potem pa lahko nadaljuješ. Če želiš tudi z altruizmom.
In ne vem kako je pri tebi. Ampak jaz občutim kar hudo zadovoljstvo, če komu naredim kaj dobrega. In definitivno nikoli, ampak res nikoli, ne pričakujem ničesar v zameno. Ne da ne rečem, dejansko ne pričakujem. Ampak moje zadovoljstvo, objektivno kaže na to, da sem bil nagrajen. Kar pomeni, da sem v bistvu iz lastne sebičnosti (da bi bil zadovoljen) naredil nekaj dobrega za druge.
Če kaj naredimo za druge, to ne pomeni da smo sebični, pa čeprav v tem uživamo. Sebičnost pomeni, delati drugim škodo in biti do tega brezbrižen. Sebičnež dela predvsem škodo, ne dobrega.
Ta ideja “da je vse sebičnost”, da “nikoli ne moremo izstopiti iz sebe”, je z vidika logike slaba. Altruizmu ne da nobene možnosti. Po tej predpostavki si nesebičen lahko samo, če nehaš obstajati ali pa če se spremeniš v kak neoseben angelski prah ali pa kaj takega. Ta ideja je slaba torej zato, ker se je enostavno ne da izpodbiti, ker ima nemogočo predpostavko. Za vsako dejanje moramo seveda obstajati, zato je treba vsako stvar (altruizem, sebičnost, itd…) misliti iz vidika obstoja človeka, ki jo bo izvedel.
Malček te bom popravil.
Če kaj narediš za druge, to še ne pomeni da si nesebičen. In sebičnost nisi prav definiral. SSKJ pravi: sebíčen -čna -o prid., sebíčnejši (ȋ) ki upošteva samo svoje koristi: sebičen človek; bila je sebična in razvajena / njegovi nameni so sebični; sebične misli; sebično ravnanje sebíčno prisl.: sebično vzgojeni otroci
Pazi sedaj. Živim v bloku. Streha zamaka. MENI zamaka. Zamaka tudi sosedu, ampak ker sem sebičnež, me boli patak za soseda. in ker MENI zamaka, sebičen kot sem, grem na streho, na lastne stroške zamenjam tistih par strežnikov, in MI ne zamaka več. Tudi sosedu ne. Ampak boli me q za njega ker sem sebičnež.
1. Sem naredil dobro ali slabo?
2. Ali bi bilo bolje, če ne bi naredil nič?
3. Ali je sosed sebičen ali ne?
4. Ali je sosed boljs ebičen kot jaz ali manj?
5. Ali je bilo v mojem delu kaj altrusitičnega?
6. Ali ni bil višek moje sebičnosti ravno v tem, da soseda nisem povabil, da bi skupaj popravila streho?
7. Ali je to zelo nesramno od mene, da sem po tihem pobral vse zasluge za popravilo, sosed mi je pa sedaj dolžan (kakor on misli, meni itak boli q za njega, in kaj si on misli) vendar se mi ne more oddolžiti (ker mene boli q za njega).
In sedaj lahko isto zgodbo z istimi dejstvi predstavimo drugače. In bom jaz en hud altruist, ki je zastonj SOSEDU popravil streho da mu ne zamaka več.
Zdaj, če je osnovni tvoje vprašanje, ali lahko nekaj naredimo kar tako, brez da bi imeli za sebe korist, sem jaz 100% prepričan da lahko. Težko (ker bomo nehote nagrajeni z lastnim zadovoljstvom, da smo nekaj dobrega naredili) ampak načelma lahko.
A pa lahko to ZAHTEVAMO od drugega? Po moje ne. Lahko prosimo. Zahtevati ne moremo. Lahko smo ogorčeni nad odločitvijo. Ampak zahtevati pa ne moremo.
Hmmm…, to je kar zanimiv primer. V tem primeru sta s sosedom v istem čolnu in ne moreš le sebi popraviti strehe. Jaz bi rekel, da v tem primeru nisi sebičen. Skrb zase v bistvu ni sebičnost. Sebičnost je vedno povezana z brezbrižnostjo za druge. Ampak to je posebna brezbrižnost, taka ko drugim škodiš in ti je vseeno. Če popravljaš streho in si obenem “brezbrižen do soseda”, škodiš mu pa ne, še vedno nisi sebičen, altruističen pa tudi ne. Obstaja tretja kategorija, pač normalno skrbiš zase in ne škodiš drugim.
Sebičnost ima svoje paradokse. Skrajna sebičnost se denimo kaže v tem, da je takemu človeku konec koncev vseeno tudi zase. Recimo alkoholiku, narkomanu. Kar pomeni, da je človek v kompliciranem položaju kjer je izpostavljen večim nasprotujočim si silnicam in to obenem. Narkoman ima denimo lahko takšno težnjo “po šusu”, da to prevlada nad vsemi drugimi interesi, celo nad lastno voljo do življenja. Seveda mu je obenem tudi vseeno za druge.
Kar pomeni, da sebičnost v bistvu sploh ni skrb zase, ampak je sledenje težnjam po uživanju, ki na koncu ne uničijo le drugih, ampak tudi tebe.
Po moje sta pa to dve popolnoma ločeni kategoriji.
Sebičen si lahko tako v primeru, če iščeš užitek, ali pa če iščeš srečo (saj poznamo razliko).
Ne vem, zakaj tako negativno gledaš na sebičnost. Človek ima pravico biti sebičen. Ne vem zakaj imaš ti s tem problem, če se je nekdo odločil biti sebičen. To je njegov problem (če sploh je problem, po mojem je).
Če se sedaj nad tem zgražaš, si pač kot tiste klasične tercialke (lej kakšen je, a si videla kdaj je prišla domov, …). Takšno moraliziranje je brez veze.
Zakaj ne moremo pustiti, da vsak živi po svoje. Eni se odločijo za sebičnost brez altruizma. Drugi za sebični altruizem. Nekateri celo zmorejo altruizem brez sebičnosti. Večina se jih pa itak nič ne odloči, ampak enostavno so.
Je pa zanimivo pogledati osnovno predpostavko mikroekonomije, na osnovi katere je potem izvedena večina ekonomske znanosti. ZNANOSTI in ne nekih nedokazljivih teorij. Le ta nekako predpostavlja, da je človek materialno sebičen. Jaz sem bil vedno nekako v dvomih, ali je to res dobra predpostavka, za gradnjo celotne ekonomske teorije, ampak glede a to, da še kar velja, očitno je vsaj dovolj dobra :-)))
Pa recimo malce imam tudi problemov z prvim citatom, ki sem ga napisal “I swear by my life and my love of it that I will never live for the sake of another man, nor ask another man to live for mine.”, ker temu ni čisto tako. Ker kot starš sem se nekako odločil in zavezal, da bom vsaj de življenja živel tudi za otroke. Seveda pa bom ob tem pazil, da ne bom nikoli prestopil drugega dela citata. Tudi in predvsem ne napram otrokom.
Kot sem rekel, skrb zase ni sebičnost. Beseda sebičnost (self-ishness) je nekaj kar paradoksno vključuje druge ljudi. Tako kot ni dneva brez noči, ni “sebe” brez drugih. Povedano po domače: če živiš na samotnem otoku, potem nisi sebičen, ker sploh ne moreš biti, saj nimaš za koga drugega skrbeti kot pa za sebe. Beseda sebičnost je v bistvu odnos, ki se vedno navezuje na drugega človeka in ne nase. Tega ekonomisti ne vedo prav dobro, kot ne vedo še marsikaj drugega.
No, SSKJ ti ravno ne pritrjuje. http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=sebi%C4%8Den&hs=1
V definiciji sebičnosti ni omenjenih drugih ljudi oz. odnosa do drugih ljudi. Čeravno se strinjam, da brez drugih ljudi nekako ni preveč smiselno govoriti o sebičnosti.
PS: Koliko je pa po tvoje ljudi, ki se imajo za altruiste v bistvu sebičnih?
Ampak vse besede so v slovarju iz čisto praktičnih razlogov, ne zato, da bi se tam zapisala zadnja in edina definicija. Če pa smo že pri slovarjih, mislim, da je nasploh mnogo bolj primeren etimološki slovar.
Obstajajo filozofi, ki so sposobni napisati knjigo o eni sami besedi. Stvar z besedami je v tem, da se ne nanašajo na svet, ampak na druge besede. Med svetom in besedami ni razmerja 1 proti 1, se ne pokrivata v celoti. Če bi se, ne bi bilo problemov s prevajanjem. Pri vsakem prevodu pa je pomenska neznanka, ostanek, “lost in translation” kot se reče. Pa čeprav vsi živimo v “enem svetu”, menda celo v “objektivnem”.
Evo, še ena stvar, ki je objektivisti ne vedo, saj najbrž nikoli niso resno vzeli v pregled tako zapletene zadeve kot je jezik in odnos do sveta preko jezika.
Pa še odgovor na vprašanje glede psevdo-altruistov, koliko jih je, po pravici: pojma nimam :)
Koliko objektivistov pa poznaš, da tako suvereno trdiš kaj oni vedo in česa ne?
Se opravičujem, ker sem prej pisal kot admin, nisem opazil kako sem prijavljen.
Prav “osebno” ne poznam nobenega, saj je to izjemno majhen krog ljudi, podoben sekti. Sem pa že nekaj debatiral z ljubitelji Ayn Rand na spletu. Ni šlo ravno dobro. A saj ni treba poznati nikogar osebno, pomembno so ideje, ki jih zastopajo, te jih določajo bolj kot pa vse “osebne zadeve”.