Detajkunizacija Slovenije v organizaciji Dnevnika

V ponedeljek sem se v Klubu Cankarjevega doma udeležil Razprave o detajkunizaciji Slovenije v organizaciji časopisne hiše Dnevnik.

Udeležila se je je ministrica za gospodarstvo Darja Radič, profesor EF Marko Jaklič, direktorica SKB Cvetka Selšek, predsednik uprave Kolektorja Stojan Petrič, direktor ATVP Damjan Žugelj, šef Mercatorja Žiga Debeljak ter predsednik uprave Poteza skupine Branko Drobnak.

Moj zapis ni namenjen poročanju o tem kar so govorili, ampak bom pokomentiral par točk, ki so se mi vtisnile v spomin. Posnetek je sicer na voljo na spletnih straneh Dnevnika.

Prvo kar me je zmotilo je bilo mnenje ministrice, ki je namigovalo na to, da je bila detajkunizacija načrtna. Je bila figo. To, da je par tajkunov v Sloveniji kao izgubilo svoje premoženje, je posledica zaostrenih razmer na svetovnih finančnih trgih, kar je povzročilo konsolidiranje kreditnih portfeljev bank, s tem pa so tisti, ki niso imeli ustrezno usklajene ročnosti virov in sredstev zašli v težave. Ker so bili managerski prevzemi, popularno imenovani tajkunski prevzemi, financirani s krediti tudi tujih bank, so se začele težave. To, da je pozicija sprejela zakon, ki je prepovedoval podaljšanje tajkunskih kreditov je sicer pomagalo debeitev snežne kepe, vendar jo je po hribu navzdol pognal prosti trg in tuje banke.

Če bi Bavčar in Šrot bila zadolžena le pri NLBju, sem prepričan, da se jima projekt ne bi tako zalomil.

Seveda je pomagalo tudi to, da v času recesije je manj denarja. Je manj denarja za delitev med priviligiranimi elitami. In se jasno pojavijo trenja. Načrtna detajkunizacija? Pravljica za otroke. Srečo smo imeli. Nič drugega.

Damjan Žugelj je v tej luči večino krivde zvalil na centralno banko, ki je nadzornik bank. In ja, tudi sam sem se spraševal kako je recimo v primeru managerskega prevzema BTCja NLB mirno gledala, kako je namensko pridobljen denar se nenamensko uporabil.

Spomnimo. BTC je izdal obveznice za graditev vodnega parka, danes poznanega kot Atlantis, takrat je bil pa še brez imena. NLB je odkupila veliko večino obveznic (če se prav spomnim več kot 99%). Da to ni bilo prijateljsko kreditiranje, lahko obrazložite svojim otrokom pred spanjem, pa vam ne bodo verjeli.

Vendar je bilo do začetka gradnje še dve leti. Zato so, kakšno naključje, z tem denarjem odkupili lastne delnice, ki so se, kakšno naključje, zbrale pri eni tuji banki, ker so šli kao kotirati na tuje trge, pa se nekako ni izšlo po pričakovanjih, pa so potem te delnice želeli potegniti nazaj. In zato jih je tuja banka zbrala. BTC pa, ker je “slučajno” imel višek denarja, je to pač odkupil. Z umiom teh delnic so dotakratni  mali lastniki, postali večinski. Seveda so naključno to bili ravno iz manangementa BTCja.

Načeloma s tem ni nič kaj veliko narobe. Eden bolj čistih managerskih prevzemov. Ampak vedno me je čudilo, zakaj je NLB mirno gledala, da BTC denar za Atlantis potem porabi za svoje interne špekulacije??? Če jaz posodim nekomu denar, da si zgradi bajto, pa si le ta kupi potem s tem denarjem avto, se mi bodo prižgale vse možne rdeče lučke? Ali je to sploh resen človek? Ali bo res potem lahko odplačal ta kredit? In, če si že NLB, zaradi prijateljskih odnosov s tem ni belila glave, bi si lahko njen nadzornik Banka Slovenije.

Še bolj si bi lahko Banka Slovenije belila glavo ob posojilih, ki jih je NLB dal Bavčarju, Šrotu pa še komu. Ampak je pač molčala. In to je tisto, česar jih krivi g. Žugelj. Da banke pri posojanju niso sledile bančnim pravilom, ampak bolj tovariškemu sodelovanju. Da ta dim ima nekaj ogna se je jasno pokazalo v primeru Istrabenza, kjer so poleg NLBja sredstava posojale tudi tuje banke. S to razliko, da so svoje kredite imle bistveno bolje zavarovane.

Ministrica je tudi omenila, da bi bilo potrebno slabe naložbe umakniti. Omenjala slabo banko, ipd… Skratka, ok, banke so zajebale. Ampak vseeno jih rabimo. Dejmo jim pomagat. Odkupimo slabe terjatve, pa naj se kdo drug z njimi ukvarja. Lepo in prav, verjento pa bi se ustavilo pri ceni teh terjatev. Namreč tržna cena je verjento blizu nule, če sedaj to neka državna banka ali sklad odkupi po nominalni vrednosti ni to nič drugega, kot reševanje riti bančnikom. Za denar davkoplačevalcev se razume. Čeprav po pravici povedano, mislim da ministrica tega ni ravno direkt zagovarjala.

Me je pa presenetila ideja šefa Poteze, g. Branka Drobnjaka. Nekako tako je razmišljal. Če bi cene delnic na borzi zrasle, bi banke potrebovale manj rezervacij, s tem bi imele več denarja, in bi lahko dajale več kreditov, ter s tem pomagala pri odpravi recesije. O sveta preproščina! Dvignimo cene na borzi in problemi bodo odpravljeni. Najbolje z vladnim dkretom, ali kako?

Cvetka. O Cvetki Selšek, glavni bančnici SKB banke nisem še nič napisal. Škoda, ker je bila dejansko biser med zbrano elito. Glas razuma. In če bi tam glasovali za bodočega mandatarja, bi podpisal zanjo. Jasno je povedala, da če kdo išče rešitev v tem, da bodo banke dajale kredite tam, kjer jih ne smejo, je teslo. Ona sicer ni uporabila tega izraza, sem pa prepričan, da se z njim strinja. Marsikateri politik sedaj išče izhod iz krize v tem, da bi banke dajale več kreditov, ker pač podjetja potrebujejo denar. Celo zakone sprejemajo na to temo. Ampak ali nismo v krizo zašli ravno zato, ker so banke dajale nerazumne kredite? Klin se s klinom izbija, mar ne. Predlagam da naslednjič, ko boste pijani, zvrnete še dva ta kratka za povrh. Garantirano se boste streznili. Nekoč prav gotovo.

Tudi gospod Petrič iz Kolektorja, lahko označim za glas razuma. Preveč se govori o prerazdeljevanju, premalo o ustvarjanu, bi povzel njegove besede. Pa zelo jasen je tudi bil, koliko kogarkoli briga, kakšno poslovno politiko, vključujoč plače, ima podjetje. NIKOGAR! Razen managerjev in lastnikov. Lepo je tudi poedal razliko, kako so se managerji njihovih podjetij v Nemčiji lotili krize v primerjavi s tukajšnjimi. V Sloveniji so se jasno obrnili po pomoč k državi, v Nemčiji pa … iskanje novih trgov, novih izdelkov, optimizacija.

Definitivno vrhunec pa so bila vprašanja obiskovalcev. Svoj referat je podal direktor Dnevnika, ki se ga pač ni smelo prekinjati, ampak nadaljne tri vključujoč Vladimirja Stresa, bi pa mirno lahko po prvem stavku vrgli ven.

Obiskovalci smo prišli zaradi gostov. Vprašanja so jasno zaželjena. Nismo pa prišli poslušati verjento že dolgoletne razvijajoče se litanije, kjer je še sam govorec davno pred pričetkom te razprave pozabil, kaj je sploh želel povedati. Organizacijski kiks. Predlagam vsem organizatorjem podobnih dogodkov, da vprašanja gledalcev raje zbirajo v pisni obliki. Dvomim, da bi jih tokratni “spraševalci” bili sploh sposobni zapisati.

Kaj pa porečejo mediji: