V arabskem svetu se normalno za ceno pogaja. Sicer imajo tudi par trgovin z fiksnimi cenami, ampak tipično je cena stvar pogajanj. Kar je v svoji osnovi tudi edino pravilno. Menjalna cena namreč odraža vrednost, ki jo ima predmet menjave za kupca in prodajalca. In, zakaj bi za isti predmet morali plačevati enako, če je nekdo nad istim bobnom ful navdušen, nekdo drug pa pač išče nek spominek za nabiranje prahu. Potrošno zadovoljstvo je pač stvar posameznika, in kar nekako prav je, da je takšna tudi cena.

Pa navkljub vsemu temu zavedanju, pridejo na koncu do izraza občutki, ki jih imamo pač privzgojene v našem svetu, kjer ima izhodiščna cena nek pomen. In nam marketing vstrajno pere možgane, da je 20% popust odlična priložnost, 40% popust pa v bistvu zadetek na loteriji.

In tako imajo arabski trgovci dober posel. Mislim, to da na arabski tržnici kupiš boben, izpogajan iz 150 TND na 25 TND je lahko vir velikega veselja, vendar po drugi strani vprašanje, če bi za podoben boben na novoletnih štantih ali ljubljanski tržnici odštel 10 EUR, kar je še manj kot 25 TND. Ampak to je pač njihov biznis. Skozi celotno folkloro tržnice, najprej vzbuditi zanimanje, nato pa prepričati kupca da odšteje bistveno preveč (ob 80% popustu) in potem zadovoljen odide. Carji ni kaj.

Se pa ob vsem tem jasno pokaže, kako smo v našem svetu izgubili sposobnost lastne ocene vrednosti. Sploh več ne razmišljamo kolikšna je vrednost nečesa kar kupimo. Enostavno vzamemo za vrednost to, kar je (kot cena) napisano na listku v trgovini. Da bi razmišljai o dejanski vrednosti je pač prenaporno. Dober biznis je visok popust, ne glede na izhodiščno ceno.