Zakaj sploh potrebujemo zadostno

Na blogu Finančni trgi je objavljen krasen primer, ki ponazarja razliko med kapitalizmom in socializmom.

Čeravno bi dodal, da se mi ključ kapitalizma ne zdi to, da več kot delaš več dobiš, ampak predvsem to, da lahko akumuliraš preteklo delo (kapital) in sčasoma ta pasivni dohodek postane toliko visok, da lahko bodisi zmanjšaš aktivnost svojega dela, ali pa pač akumuliraš narej. Kakor ti paše.

Se pa ob vseh teh debatah spomnim na debate pred leti na forumu Financ. In bistvo zagovornikov nekdaj svetlih časov, se pravi socializma je v tem, da zakaj bi se grebli za več, če čisto komot lahko lepo živimo s tem standardom. Zakaj bi delal v soboto, če lahko lepo roštiljaš na vrtu. Zakaj bi se grebel za novega merđota, če imaš raje čevape in poležavanje v senci. Svoje vrednote (roštiljanje in poležavanje v senci) bi radi sistemsko uredili.

Ne vem pa, kako te zagovorniki niso razumeli tega, da, če se tvoj sosed grebe za merđota, ti še vedno lahko v miru roštiljaš (in mu delaš skomine). In lahko čisto komot sobivata. Pač ti mu ne zavidaš merđota, on pa tebi ne tiste masti na žaru. Ampak v praksi to nekako ne gre. In kot je v tisti debati sogovornik pojasnil, mu ni všeč, da s tem, ker se on ne grebe za merđota (kar sicer ni njegova vrednota) nazaduje na družbeni lestvici (kjer izgleda merđo je vrednota).

Skratka, če zapišem malce bolj direktno: Človeka skrbi, da nazaduje na družbeni lestvici, ki temelji na vrednotah, ki jih sam ne priznava. A ima to kakšen smisel? Meni se zdi malce shizofreno. Če sam baziraš svoje bivanje na vrednotah, ki jim verjameš, potem tovrstnih problemov nimaš. In, če si imel smolo, da si se rodil v sistemu, kjer so tvoje vrednote nesprejemljive, boš pač disident. Verjento je pa večina ljudi zbeganih glede lastnih vrednot, zato pa pač iščejo svoje pastirje, eni v bogu ali cerkvi, drugi v državi.

Sem pa prepričan, da demokratičen-tržno-kapitalistični sitem ponuja precej boljše sobivanje vrednot kot partijski-plansko-socialistični ali absolutistično-klerikalni.