V sklopu pogovorov z vidnejšimi Trzinci oz. trzinčani je v okviru Društva za napredek in razvoj Trzina tokrat sodeloval prof. dr. Tone Jerovšek, bivši ustavni sodnik in prodekan. Pogovor se je nanašal na arbitražni sporazum, o katerem se bomo volilci izjasnili v nedeljo, 6.6.2010.

Gost, dr. Tone Jerovšek se je najprej naslovnil na samo besedilo arbitražnega sporazuma in navedel pomisleke oz pomankljivosti.

1. Če besedilo natančno preberemo, vidimo da se bo meja določala zgolj na podlagi mednarodnega prava. Tako meja na kopnem, kot meja na morju. Načelo pravičnosti in druge okoliščine pa se uporabljajo pri določanju stika in režima uporabe vodnih poti. Kar seveda močno postavlja pod vprašaj karkoli več kot sredinsko črto pri Piranskem zalivu.
2. Arbitražni sporazum se začne izvajati šele, ko bo Hrvaška vstopila v EU.
3. Slovenija se obveže ne nasprotovati vstopu Hrvaške pri VSEH točkah. Brez pripomb na karkoli. Ne samo na tisto kar je nekako povezano z mejo.
4. Sestava arbitražnega sodišča lahko ni sprejemljiva za Slovnenijo, ker lahko ob nesoglasni izbiri treh članov, le te določi predsednik Haškega sodišča.
5. Hrvaška enostranska izjava ima lahko vpliv ne glede na enostranskost. Zato, ker se jo lahko razume kot pogojno sprejemanje arbitražnega sporazuma, za kar obstajajo mednarodni precedensi.
6. Nikjer ni določeno, da velja stanje na dan 25.6.1991.
7. Besedilo ne vsebuje fraz, ki so bile v precedenčnih arbitražnih primerih, in za katere je jasno kaj pomenijo, in bi bilo tako precej bolj jasno, kaj bomo dobili.

Moje popolnoma subjektivno mnenje je, da je g. Tone Jerovšek, precej proti arbitražnemu sporazumu, in kar me je pa vseeno malce presenetilo, se ni postavil v vlogo pravnega strokovnjaka, amapak bolj v vlogo nasprotnika arbitražnemu sporazumu.

Profesorju Tonetu Jerovšku verjamem, da je arbitražni sporazum (za Slovenijo) slab. Večina točk, ki jih je navedel je resnično vprašljivih iz vidika Slovenije. Vprašanje pa je, če morda vseeno ni ta slab arbitražni sporazum dejansko največ, kar je sposobna slovenska politika doseči, in seveda da se Hrvaška s tem strinja. Sporazum je sporazum, in pomeni da se strinjata oba. In ne glede na ves slovenski nacionalni ponos, ste lahko prepričani da Hrvaška nikoli ne bo mirno pristala na to, da se istra priključi Sloveniji.

Dejstvo je, da se problem vleče že 20 let. Osebno ne verjamem, da sta obe državi sposobni stopiti korak nazaj, in same rešiti ta spor. Po pogovoru z tako eminentnim pravnikom, kot je dr. Tone Jerovšek, pa sem v to še bolj prepričan. Če namreč bivši ustavni sodnik ni med sokrajani, sposoben ločiti političnega od strokovnega, je to v pogovorih z nasprotno stranjo še toliko težje. Še posebej, če ti iz tvoje strani sugerirajo raznorazni parcialni politiki in strokovnjaki.

Tako da je reševanje tega preko tretjega, neodvisnega sodišča, v bistvu edina smiselna pot. V tem primeru pa je bolj kot sam dogovor pomembnejši memorandum in zagovarjanje svojih interesov v okviru samega postopka. Skratka, če bo slab rezultat, bo vsa krivda dejansko na tem, kar se bo zgodilo PO referendumu, in ne sam arbitražni sporazum.

Slovenija je v AS Hrvaško na nek način prisilila, zaradi vstopa v EU. To je bila zadnja priložnost. Če Slovneija ta sporazum sedaj zavrne, Hrvaške več ne bo mogla izsiljevati. Enostavno nimamo takšnih politikov, pa tudi naša nacionalna zavest je takšna, da bi se naredili slepe in gluhe za vse, za Hrvate in celotno EU, postavili ultimat in čakali. Ne, tega nismo sposobni. In tako bi ob morebitnem nagajanju hrvatom doživeli 2 ali 3 visoke obiske, ter se umaknili in prižgali Hrvaški zeleno luč.

Ali je bila ta priložnost dobro izkoriščena ali ne, ne bom sodil. Kar se mene tiče, se mi zdi glavno, da se to vprašanje zapre. Pri sodiščih je že tako, da so redko obe strani zadovoljni. Precej bolj pogosto je, da sta obe nezadovoljni. In upam si trditi, da temu ni tako zaradi sodišča, njegove poštenosti ali nepoštenosti, ampak dejansko zaradi človeške narave. Ljudje smo pač v osnovi sebična bitja, in kot takšna lastno izgubo cenimo bolj kot tujo, kar pač prineše občutek krivičnosti.

V nedeljo bom s stisnjenimi zobmi obkrožil “za” – je zapisal Peter Frankl, urednik časnika Finance. Jaz tudi! Tudi s stisnjenimi zobmi.

Pri oceni pogovora z dr. Tonetom Jerovškom, moram nujno dodati še, da politično opredeljevanje sodnikov v bistvu ni nič posebnega. Pa tukaj ne ciljam na slovenske zgodbe. Enako je čez lužo. Ko je pred leti se zapletalo pri ameriških volitvah, mislim da je bilo Bush vs. Kerry so prišli vse do njihovega ustavnega sodišča. In njegova razsodba? Pač v skladu s sestavo. Natančneje, v skladu s tem, katere politične opcije je bil predsednik države takrat, ko je imenoval posameznega ustavnega sodnika. Zdej, ali je takšna odločitev strokovna ali politična, za mene ni vprašanje. Seveda pa to ne pomeni samo po sebi, da je to slabo. Nenazadnje se še nič kaj ne kaže Platonova idealna država na obzorju, zato se trenutni demokratični model z vsemi stranpotmi, ki jih prinaša, zdi še kar nejbolj optimalen.

Sama razprava je bila na trenutke zelo čustvena, če se milo izrazim. N agosta je tako letel tudi očitek, kako so lahko ljudje, ki so takšen arbitražni sporazum pripravili, končali pravno fakulteto, kjer je dr. Tone Jerovšek profesor. In so prav gotovo tudi pri njemu opravljali kakšen izpit.

Očitno sem bil, kot podpornik AS na pogovoru v manjšini. Kar mi je osebno všeč, ker raje poslušam kontra mnenja, ker svoje mnenje paž že imam, in mi ga nikoli ni problem postaviti pod vprašaj. Moram priznati, da mi je dr. Tone Jerovšek vcepil par dvomov, pa vendar na koncu pridem do zaključka, ki sem ga napisal že v enem prejšnjih postov – Odvetniška modrost.