Ker  je imela N. zaključek plezalnega krožka na naravnem plezališču v Vranskem, so se punce odpravile tja z avtomobilom, sam pa sem združil prijetno s koristnim in se odpeljal z biciklom. Najprej Kamnik pa vzpon na Črnivec (902 m). Nato spust (na enem delu imajo res gladek lep asfalt) čez Gornji grad do Šmartna ob Dreti, kjer se začne vzpon na Lipo (737m). Sledi spust direktno v Vransko.

Plezališče je v starem kamnolomu, smeri lepo urejene, to je pa tudi vse. So različnih težavnosti, od 4a do 6a.  Zelo lep kraj za preživet kakšen popoldne. Sploh, če plezaš :-))

Ker se punce kar niso naveličale plezati, sem bil deležen izdatnega počitka, nato pa še pristnega domačega kosila v lokalni gostilni. Pred nadaljnimi vzponi se je potrebno dobro podpreti. Tisti, ki menijo drugače se motijo. Ja ja, seveda potem malce rigaš med potjo, pa od časa do časa se sprašuješ čemu je to sploh potrebno, ampak ni problema. Kjer je volja je pot.

Najprej sem sicer nameraval nazaj preko Trojan, pa sem se potem zaradi prometa premislil in šel čez Tuhinjsko dolino. Ker sem šel prvič, nisem točno vedel kaj mečaka, in sem tako kakšne tri točke v naprej proglasil za prelaz, ter bil nato malce razočaran. Prelaz Kozjak je na višini 658 m. Sicer blagi vzpon postane zadnjih 500m malce bolj strm, ali pa sem bil jaz že bolj utrujen.

Spust po Tuhinjski dolini ni nič posebnega, sem pa vedno znova navdušen potem od Kamnika proti Trzinu, ko ne glede na to, da imaš za sabo že obilo kilometrov praktično letiš. Cesta se namreč počasi spušča, občutek pa imaš da gre naravnost. Kar ti potem ob doseženi hitrosti nudi ogromno samozadovoljstvo :-))) V obratni smeri je seveda ravno obratno, ampak to ponavadi peljem na začetku, pa ni taka muka.

Vsega skupaj je bilo 108km (enkrat sem tudi malce falil), 1952 višincev, 5 ur in 49 minut, 5589 cal.

Glede na to, da je celotna pot po asfaltu, bi jo moral prevoziti s specialko in ne gorskim kolesom, ampak tudi tako je ok…

PS: Baje se piše NA Vranskem in ne V vranskem.