Kajak, RAAM, psi in google
Včeraj se je zgodil tragičen dogodek. Trop bulmastifov je napadel svojega lastnika in ga pokončal. In mediji so polni razpravljanja kako se je to lahko zgodilo, celo minister naj bi odstopil. Minister je namreč pse vrnil lastniku. Za to pa je lastnik uporabil vsa možna pravna sredstva in se oborožil z, baje najboljšim, odvetnikom.
Glavni problem tega primera pa sploh ni smrt lastnika, kar se v glavnem poudarja. Ne. Glavni problem je to, kar bi se lahko zgodilo, pa se na srečo ni. Ta isti trop bi lahko napadel kakšnega nedolžnega mimo hodečega, morda celo otroka.
Namreč to, da psi do smrti raztrgajo svojega lastnika, je sicer tragično, ampak sodi med zgodbe utopljenih kajakašev ali padlih alpinistov. V naravi človeka je, da si postavlja visoke cilje. Včasih previsoke. In pade prenizko. Posledice so tragične za njegovo družino in bližnje, zanj samega pa prevsem poudarek njegovih življenskih sanj.
Bob Breedlove je leta 2005 preminil na RAAMu. Čelnega trčenja z večjim vozilom ni preživel. Je tragedija. Ampak, če bi ga pred tem vprašali, ali bi še kolesaril, če bi vedel da ga to pelje v smrt, verjetno niti odgovoril ne bi, ampak bi sedel na kolo in se odpeljal. Bob ni le odpeljal RAAMa. Bob se je tudi na štart RAAMa pripeljal z biciklov in po končanem tudi odpeljal domov. To je bilo njegovo življenje – in tudi smrt. Smrt, ki mu jo v bistvu lahko zavidamo.
Iz debat ob tem pasjem primeru večina naravnost kliče po večji regulaciji, več prepovedi, več nadzora. Resnično ne razumem, zakaj bi bilo potrebno odraslega človeka varovati pred njim samim. Naloga države ni, da varuje posameznika pred njim samim. Naloga države je, da posameznik s svojo svobodo ne omejuje svobode drugega.
Morebitni ukrepi zoper nevarne pse, niso potrebni, ker se lahko še kakšnemu lastniku zgodi podobno. Potrebni so zaradi vseh ostalih.
PS: Kaj pa google? No to pride pa čez kakšen dan ali dva.
Bilo je pred kakimi 10 leti. Triletni otrok se igra na igrišču v blokovskem naselju. Mimo pride gospa srednjih let s psom srednje velikosti, brez povodca, brez nagobčnika. Pes se brez vidnega razloga zakadi v otroka in ga podre na hrbet. Oče skoči in k otroku, ki panično joka, in ga dvigne k sebi, lastnica šele potem pride k psu in ga prime za ovratnico in zamomlja nekaj v stilu “Saj ne bo nič naredil. Hotel se je samo igrati.” Otrok, sedaj v višjih razredih osnovne šole, ima še zdaj vcepljen strah do praktično vseh živali, kljub temu, da poškodbe ni bilo. Od takrat imam NIČ razumevanja za osebke, ki postavljajo pravice svojih živali pred pravice ljudi.
M.,
ni problem o večji regulaciji. Problem je to, da elita lahko izpolni sebi katerokoli željo, pa čeprav ruši PRAVNO državo.
Problem je tudi seksualna zloraba psov, verjetno danes že kaj več veš o tem, čeprav je medijska blokada zelo velika.
Pojdi pogledat na Forum Financ: Gospa Fritzl v Sloveniji.
Ma, že to kar si napisal zadošča.
Resnično upam, da bo ta Požarjeva zgodba končala na sodišču. Ker, če si je to vse skupaj zmislil (kar se mi zdi precej bolj verjento, kot da bi bilo res) si kot edino primerno kazen lahko zamislim kastracijo.
Drugi del pa je vpliv elit na pravno državo. Tukaj pa ni kaj veliko za dodati. V Sloveniji imamo res dvojni sistem. Enega za večino, drugega za manjšino. Ali je to namerno, ali je pač le rezultat tranzicije in podedovanih nesposobnežev in običajev … pa prepuščam v razmislek drugim.