Da lahko prihodnost iščemo predvsem v smeri storitev in proizvodnje z visoko dodano vrednostjo, je bilo še pred krizo jasno, kriza pa je to še dodatno potrdila. Za visoko dodano vrednost pa je potrebno znanje. So potrebne nove tehnologije, novi postopki, boljša organiziranost. In za vse to so potrebni izobraženi ljudje.

In kako na ta iziv odgovarja minister za finance dr. Franc Križanič. “Bomo morali zmanjšati standarde, povečati število otrok na oddelek in podobno…”.

Seveda, stanje v državnih financah je alarmantno. In še hujše bo. In nižanje proračunske porabe je nujno potrebno. Ne le nižanje zaradi upada produkcije, temveč tudi zaradi nujnih nižanj davčne obremenitve, da se bo lahko gospodarstvo znova pognalo in začelo zagotavljati nova delovna mesta.

Ampak pri varčevanju je potrebno imeti dobro izdelano strategijo in ustrezne prioritete. Morda je pri varčevanju to še pomembnejše kot v času konjukture, kjer je potrebno viške denarja nekako zapraviti. In močno se bojim, da se šolstvo ni znašlo po naključju na ministrovem seznamu.

Število otrok upada. In namesto da bi to izkoristili za boljšo izobraževanje, se razmišlja o tem, kako bi s tem dodatno prihranili. Narobe svet. Slovenski učenci niso v svetovnem merilu nič posebmega. Prej nasprotno. To bi lahko prebili. S izboljšanim izobraževanjem, tudi z manj učenci na učitelja.

Vojska, državna uprava, lokalna uprava, kultura, sociala, zdravstvo …. vse to bi moralo biti na varčevalnem spisku vlade pred našimi otroki. Pred njihovo in našo prihodnostjo!