Ne vem točno zakaj, ampak ob branju dokumenta “Kam po krizi?“, ki ga je predstavil predsednik vlade malo pred novim letom, njegov duhovni ata pa je Jožef Školjč, me je ves čas spreletavala primerjava z Neronom.

Neron je ponosno opazoval goreči Rim in ob tem pesnil veliko pesnitev ter v mislih že ustvarjal nov, še veličastnejši, Rim. Trpljenje ljudi, se ga ni dotaknilo. V borbi za višje cilje so ljudje pač nepomembni.

Sedaj kdo je v tej levičarski pesnitvi Neron, tudi meni ni prav jasno. Školjč in njegova skupinica uglednežev, so definitivno vzvišeni nad krizo. Človek celo dobi občutek, da jo privoščijo. Saj so s tem kao dobili potrditev, da svet po tej poti koraka proti gotovemu koncu. Kako zmotno. Krize so bile in bodo (več o tem). Sistem kot ga imamo, je v bistvu zatočišče, kamor se prej ali slej zatečemo nazaj po takšnih ali drugačnih družbenih eksperimentih.

Predsednik vlade Pahor, je dokument predstavil in podprl. Lahko bi on bil ta Neron. Pa vendar ni tako. Sploh po zadnjih javnih nastopih (Rad bi bil spet srečen PRESS) kaže, da je bolj kot z visokoletečimi cilji, obremenjen s trenutno situacijo. In, ker so se mu sfižili v glavnem vsi kratkoročni ukrepi, se sedaj vrača k srednjeročnim. K tolikokrat obljubljenim reformam. Reformam delovne, pokojninske, zdravstvene in socialne zakonodaje. Slednja je bila sicer napovedana za že izteklo se jesen, še bolj zanimivo pa je, da sedaj ni napovedana niti za prihajajočo pomlad, ko naj bi ostale reforme zagledale luč dneva. Verjetno najprej kot osnutek predloga koncepta – ampak že to bi bil korak naprej.

Sicer pa malce več o sami vsebini tega pamfleta, pardon, uglednega vizionarsko-razvojnega dokumenta si preberite na Političnem blogu, o avtorjih je pisal tudi sstef (Kam po krizi – sstef), o besedi prekarizacija pa piše Finančni periskop.

Iz SSKJ: pamflét -a m (ẹ̑) sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek, sramotilni spis: pisati politične pamflete; pamflet proti voditeljem nekaterih strank; ta roman je pamflet na zaostalost