Gledam Odmeve na RTV SLO in se čudim. No v bistvu se ne, ker smo vsega hudega že vajeni. Gre enostavno za to, kako bo slovensko zdravstvo delovalo ob širjenju nove gripe. Pri nas na virust nove gripe praviloma ne bomo testirali. Saj gripa je gripa, in tiste, ki imajo novo gripo ne zdravimo nič drugače kot tiste z navadno.

To je seveda jasno. Gripa je virusna bolezen in pri teh tipično sploh ni zdravil (seveda so izjeme, recimo herpes) ampak večinoma se zdravi le simptome, telo pa počasi samo najde potrebna antitelesca. S cepljenjem pa se telo v naprej pripravi na to, saj se vnese oslabljene oz. mrtve viruse, za katere telo potem pripravi protitelesca, in ko jih enkrat ima, je ob nastopu pravega virusa že vse pripravljeno (poenostavljeno povedano).

Vse lepo in prav, ampak nikakor se ne morem znebiti občutka, da so takšno zdravniško prakso določili predvsem na ekonomski osnovi. Ne pa strokovni. Če smo prerevni, če so naši zdravstveni prispevki prenizki, potem predlagam da se to transparentno pove. Pa naj zavarovalnice ponudijo novo zavarovanje za primer nove gripe. Ali pa naj dajo pač samoplačniško ponudbo. Ampak ne. Oni so se odločili za nas in namesto nas. Na nas je da plačujemo in da verujemo da imamo najboljši zdravstveni sistem na svetu.

Ob tem ne morem kaj, da se ne bi spomnil ene opazke na zagovoru svojega zaključnega dela mojega brata, kjer je njegova mentorica, doktorica medicine in znanosti, omenila da v ameriki tako ne delajo. In sem jo kasneje, na zakuski povprašal kaj je s tem mislila. “Jah veste, pri nas, tako kot je bilo pokazano, se velikokrat odločamo o povzročitelju bolezni in s tem tudi s katerim zdravilom bomo zdravili, na osnovi statistike in verjetnosti. V Ameriki pa testirajo in na osnovi tako določenega povzročitelja predpišejo najboljše zdravilo.” Pa potem je še malce raložila kako se pri nas recimo varčuje pri kirurškem orod(ž)ju ipd…

Kako gre vse to skupaj s tisto znano famo okoli antibiotikov, češ, da jih je treba previdno predpisovati, ker sicer povzročitelji postanejo odporni. Ok. Ampak kako gre to skupaj s pristopom, da se predpisuje zdravila na osnovi statistike in ne preiskusa? In se potem najprej poiskusi z enim antibiotikom, če to ne pomaga z drugim, in nato z tretjim. Ali se ne s tem naravnost trenira povzročitelja na prve in druge antibiotike? Strokovno?

Še najbolj ob tem me pa boli to, da je vse skupaj v bistvu prekrito. In kaže na to, da je velikokrat pri zdravniku še kakšna možnost, ki pa je na nek način prikrita, ker je pač predraga. Če to povežemo z visokimi plačami zdravnikov, ali ni morda čisto na mestu vprašanje, ali so morda zdravniki pristali na bolj varčno delo, da imajo potem lahko višje plače? Na račun nas – zavarvancev?

Kolega tako recimo ni dobil ustrezne rehabilitacije. In je odšel po drugo mnenje. Ga plačal. In nato nazaj k svojemu zdravniku. Ki ga je seveda nahrulil, kako si upa k drugemu. Ampak potem se vseeno zbal (za svoj ugled ali kaj drugega) in ga poslal na rehabilitacijo. Ali je takšen sistem še vreden zaupanja? Ali pa je že čas, da preidemo na kaj bolj radikalnega, kjer boš pač prisiljen sam prevzeti odgovornost za svoje zdravlje in zdravljenje, seveda ob pomoči zavarovalnic ter javne in zasebne zdravstvene mreže. Žalostno je, da je v bistvu že sedaj tako, le da se slepimo da temu ni tako.