Ko ima enkrat človek otroke, začne malce drugače gledati na svet. Drugače opazuje. Opaziš recimo igrala, ki jih prej pač nisi videl. Sicer obstaja tudi možnost, da jih takrat pač nisem opazil, ker jih enostavno ni bilo, ampak zakaj bi iskali enostavne razlage, če lahko najdemo komplicirane, ki povrh vsega še bazirajo na poglobljeni psihoanalizi posameznika in teoriji implicitnega nezavednega filtriranja čutnih dražljajev?

In moram priznati, da so dandanes igrala zelo ok. Marsikatero celo na meji sprejemljivosti. Kakšen zaskrbljen starš, bi se prav gotovo vprašal, ali je takšen, kakšne 4 metre visok lesen grad, res primerno igralo. Ker če otrok iz vrha, in na strani kjer se da splezati gor je kar široka luknja, pade na tla, se bo zelo verjetno polomil. Ampak je že tako, da so otroci kar trpežni, in sam še nisem videl nobenega da bi kam padel na igralih.

Bo pa zelo zanimivo, ko se bodo začeli otroci igrati prave graščake in kar pač spada zraven. Recimo osvajanje gradu. Kjer bo obramba iz gradu metala na osvajalce kamenje, osvajalci bodo pa streljali z loki in fračami. Takrat bo to igralo dobilo popolnoma nov pomen.

Zadnja slika ni iz Kamnika, temveč Salzburga. Tam imajo v parku tudi eno hudo visoko zadevo, s strmim toboganom, kjer otroka na koncu kar izvrže ven, in če ni pripravljen se kar lepo zavali po tleh.