Ne praznujem dneva mrtvih – ali pač?
Dneva mrtvih ne praznujem. V bistvu ga ne praznujem več. Nekoč se spomnim, sem hodil ne komemoracije, kjer je bil glavni del streljanje častne salve padlim borcem. Otroci pa smo imeli neskončno veselje, zbirati prazne tulce.
To, da ga ne praznujem, ima tudi svojo dobro plat. To namreč pomeni, da so še vsi, ki mi v življenju pomenijo malce več, med živimi.
In tako mi je zenkrat tudi še prihranjeno razmišljanje o tem, kako bi praznoval, če bi. In ali se bi takšnemu praznovanju sploh reklo praznovati. Ali pa je morda kakšen drug glagol primernejši.
Vsekakor pa vsi te sreče nimajo. In za pomoč pri praznovanju, če recimo menite da se počutit preveč srečni na ta žalosten dan, vam lahko pomagam. Park zvončkov. Google vam bo pomagal to razumeti.
Če pa vam ne, pa še par linkov: link 1, link 2, link 3.
In tu se seveda postavi vprašanje. Ali se je mrtvi srečal s svojo usodo, ali pa je to bilo morda usojeno preživelim?
Jeanmark, zanimivo, da si izbrskal moj eno leto star zapis. Sploh se ga nisem več spomnila in danes, ko sem spet nekaj napičena in slabe volje, me je branje tega mojega totalno depresivnega zapisa, zbudilo in opomnilo, da so na svetu hujše stvari, kot je moja namišljena težava.
Google je naš prijatelj.
Baš me zanima, kaj si vprašal prijatelja Googla, da ti je na 1.november vrgel ven moj prastari zapis :) Aja, mogoče pa si eden takšnih, kot jaz, ki nikoli ne mara pregledovati tistih najbližjih zadetkov in greš raje na 30. stran :)
Sem dal celo link v svoj post. Iskal sem Park zvončkov. In si na sedmem mestu