Pavel je na svojem blogu opozoril na zanimiv prispevek na Studio 12.

Zanimiva je trditev, da v Sloveniji poznamo le eno pohvalo za otroka, in to je “biti priden”. Zoran to sicer razlaga z pogojno ljubeznijo ipd,… Sem se pa ob tem spomnil na to, kaj ponavadi rečemo otroku, ko gre recimo za več dni v šolo v naravi ali kaj podobnega. Ponavadi mu rečemo: Priden bodi.

Halo! Pa kakšna je to popotnica otroku? Komaj se nas bo znebil za par dni, odšel spoznavat svet, druge in predvsem sebe, zaželimo mu pa “Priden bodi”. In po možnosti še “pa učiteljico poslušaj”. Ali mu to res želimo? Ali pa mu morda v resnici žalimo lepo se imej, uživaj, ipd… Ali pa morda raje vse to želimo organozatorjem in vzgojiteljem, lastnemu otroku pa ne?

Od kar sem nekako to opazil, se trudim da sam otroka dejansko pospremim z malce boj spodbudnimi besedami.

Verjamem, da me je do sedaj že marsikdo označil z težaka in filozofa in kaj da imam sploh debatirati o te floskuli. Ja, nekako gojim prepričanje, da ljudje govorijo to kar mislijo, če ne zavestno pa podzavestno. In če poiskušamo razumeti, od kje prihaja ta floskula, vidimo, da morda pa sploh ni tako iz trte zvita.

Sam bi nekako domneval, da izhaja iz tistih, časov, ko so starši pošiljali otroke pomagat bogatejšim kmetom. Ali za čez dan, morda pa tudi dlje, za prave hlapce in dekle. Ja, in takrat je ta nasvet “priden bodi” vsekakror imel svojo težo. In, če malce prebijemo naš nacionalni okvir, in se pomnimo, kako nas dojemajo narodi okoli nas. Ali je bila oznaka “Bećki konjušari” res le srbska zmerljivka, uporabljena bolj kot ne v afektu, ali pa dejansko izkazuje dojemanje slovenskega naroda od zunaj. In zunaj se ponavadi vidi bolj objektivno.

Upam, da boste tudi vi, prenehali z tem pohlapčevanjem lastnih otrok, in jim dejansko zaupali ob odhodu to, kar mislite. Da naj se ima lepo, da ga bomo sicer pogrešali, ampak smo veseli za njega da gre. Da ga imamo radi. In mu zaupali, da se bo obnašal, tako kot smo ga vzgojili. Če ga pač nismo, tega brez skrbi da ne bomo popravili z enim nasvetom pred odhodom. Če pa si s tem olajšamo vest, pa mirno lahko dodamo “pa priden bodi”. Ampak pri tem se vsaj zavedajmo, da smo to naredili zaradi sebe, in ne njega.

Seveda se zavedam da večina, malodane vsi, ta “pa priden bodi” uporavljamo brez slabih namenov. Brez slehernega namena pohlapčevanja ali česa podobnega. Ampak je že tako, da je pot v pekel ponavadi tlakovana z dobrimi nameni. Tako kot truplo pri uboju iz malomarnosti ni nič kaj bolj živo, kot tisto pri naklepnem umoru.

Pa pridni ostanite!