Uncategorized

Plače v javnem sektorju – 6 predlogov

Čeravno v poslovnem okolju gremo v popolnoma drugo smer, da so plače v veliki meri tudi odraz tega za koliko se uspeš prodati, podpriam ministra Viranta, da naj bodo vsi, ki so del javnega sektorja v istem plačnem sistemu. V bistvu bi ga morali še razširiti na vsa podjetja, kjer je država večinski lastnik.

Ker v zasebnem sektorju so vgrajene ustrezne kontrole. Lastnik ima namreč interes da managerja ne plača preveč, ker sicer njemu manj ostane. In če mu začne “nezamenljivi” težiti in postaja izsiljevalski, bo pač pameten lastnik na to ustrezno odregairal. Morda ne takoj, morda malo počakal, ampak odreagiral bo. Če je pameten. Če pa ni, pa itak ne bo dolgo lastnik.
V javnem sektorju pa takšne samoregulacije ni. V bistvu z povišanjem plač, nikomur ne vzamejo nič. Nihče ni na izgubi. Razen nas davkoplačevalcev, na katere se pa to breme prenaša počasi in v majhnih korakih, tako da to praktično ne opazimo. In vidimo le to, da pogosto storitev, ki bi jih morala javna služba nuditi, ni na voljo ob primernih urah, niti niso učinkovito organizirana.
Ob tem moram nujno spomniti, da je bilo vseeno na področju e-poslovanja narejenih kar nekaj korakov, ki v bistvu omogočajo poslovanja podjetja brez fizičnih obiskov raznih izpostav – čestitke. Kot tudi to, da po mojem mnenju delavke na šalterjih v UE delajo veliko in učinkovito, tisti v pisarnah so pa mala katastrofa.
Minister Virant verjetno bo, tudi s pomočjo svoje inteligence in karizme, uspel nekako pomiriti vrednja do volitev, čeravno lahkega dela imel bo ne. V javnem sektorju se točno zavedajo da so jeseni volitve. In da kar bodo izborili sedaj bodo dobili, nato pa ene dve leti nič več. Pa še pred volitvami je vlada bolj mehka, ker si ne želi negativne kampanije.
Rešitev za plače v javnem sektorju je kompleksna, sestavljena pa mora biti iz naslednjih ukrepov:
  • Vse plače v javnem sektorju so javne – z imenom in priimkom,
  • Delovne naloge vseh so javne
  • 1x letno se objavi statistika dela vseh zaposlenih v javni upravi (koliko primerov so rešili, koliko ur za šalterjem, število odločb, mnenj, spisov, povprečna čakalna doba, povprečen čas na zadevo, število ur odsotnosti, …) saj to načeloma nič ne pove, ker je lahko odločba za 5 minut ali tista za 5 mesecev, ampak zaposleni med seboj, bodo pa že znali primerjati,
  • čim več storitev prenesti na zasebno pobudo preko javnih razpisovm,
  • z ustavo uzakniti maksimalni delež BDPja, ki se porabi za javno upravo,
  • določiti da je ob zahtevi za zvišanje potrebno predlagati tudi vire za to, v skladu s prejšnjo točko.
Pod javne podatke mislim javno objavo na internetu. Brez sprenevedanja. Z možnostjko iskanja. Po imenu in priimku.
Seveda so te predlogi tudi povezani problematiko osebnih podatkov. So. Ampak saj se vsak sam odloča, ali gre delat v javno sfero ali ne. Če mu kaj ne paše – tudi gospodarstvo potrebuje sposobne ljudi. Tam se pa lahko izmišljuješ kar ti paše. Tudi da bi imel kavico in rogljiček za zajtrk. Če ti seveda tvoja pogajalsdka moč to dopušča. Če ti pa ne, ja potem ni nič kaj rožnato. In zato tudi ni problematično, da postane manj rožnato tudi za zaposlene v javni sferi.
Preveč afer je bilo, da bi lahko nadzor zaupali le pooblaščenim inštitucijam. Potrebno je popolnoma transparentno delovanje javnih ustanov tudi na področju plač in kadrov. Da bomo lahko naši davkoplačevalci sami videli, koga inkoliko plačujemo.