Entries Tagged as ''

Avtizem – Rain Man ni tako zelo redek

Pred tedni so imeli na CNNdan posevečen avtizmu. Saj veste, to je tisto iz filma Rain Man kjer je igral Tom Cruise. In v bistvu vse kar vem o avtizmu, je iz tistega filma. Od CNNa (nisem spremljal tistega dne) sem odnesel le to, da je to v bistvu zelo pogosta bolezen.

Tako pogosta, da sem jo žal srečal od blizu. Pogosto sem namreč z otrokoma na bližnjem igrišču, kamor zahaja tudi mamica z, tako se je izkazalo, otrokom, ki je avtističen. Sicer se mi je dozdevalo, da je otrok nekoliko drugačen, ampak v bistvu če ne veš koliko je dejansko star, težko presojaš njegovo fizično in duševno velikost. Malček me je sicer presenečala tolikšna raba dude, ampak žal tudi kakšen 4 letnik z dudo v usth ni ravno tako redek primer.

Ne glede na to kako visoko mnenje imamo o sebi kot staršu, takšen dogodek postavi starše pred izjemno hudo preiskušnjo. To je eden tistih primerov, na katere se je težko, upam si trditi da popolnoma nemogoče, pripraviti.

Takšni primeri nas podobno kot elementarne nesreče ponovno opozorijo na to kako majhni smo v resnici. Da ne glede na ves razvoj tako v naravoslovju kot v družboslovju, ima zadnjo besedo še vedno narava. In da je veliko pomembnejše, kot da poiskušamo svet ustvariti po svojih potrebah, to, da se naučimo živeti z njim. S takšnim kot je.

PS: Avtizem se lahko pojavi tudi kot reakcija na cepljenje. Ali ta nevarnost odtehta koristi?

Geometrija Slovenskih cerkva

Pred časom sem razmišljal, ali se bi lotil analize slovenskih cerkva, z namenom dokazati ali ovreči hipotenuzo(*) da se iz vsake slovenske cerkve vidi tri druge. Z poznavanjem geolokacij in višinskega profila Slovenije, je to to pač računski postopek, ki verjetno ni ravno enostaven, je pa izvedljiv. No pa kdaj drugič o tem.

Na temo geometrije slovenskih cerkva je v zadnji ŽiT (Življenje in Tehnika) objavljen članek Andreja Skvarča z naslovom Uporaba metra v Sloveniji že pred tisočletji.

Avtor na osnovi lokacij cerkva išče “kronski dokaz” za uporabo metra kot merske enote že mnogo preden je bila uporaba le tega zakonsko določena. Primer takšnega dokaza je recimo devet razdalj po 5400 metrov, med cerkvami na širšem Mengeškem območju. Takšna natančnost seveda jasno kaže da so znali že pred mnogo leti (veliko cerkev je grajenih na ostanih prejšnjih svetišč) ne le meriti velike razdalje, temveč tudi uporabljali meter. Avtor tudi namigne na povezavo s kotom 54 stopinj, kar je polovica notranjega kota petkotnika. Torej ne le da so znali merti razdalje, temveč tudi kote.

Kar pa seveda ni presenetljivo. Pri merjenju velikih razdalj se ponavadi uporablja ravo merjenje preko kotov.

Navedenih je še precej primerov, od tega, da je povezava med dvema cerkvama paralelna z povezavo med drugima dvema (3 primeri), da skica cerkev odslikuje položaj zvezd v Velikem vozu ali Orionu (švica), in pa en kup primerov pentagramov na osnovi položaja zvezd.

Sam sem do tovrstnih raziskav zelo skeptičen. akaj naj pojasnim na primeru kriptografske metode, edine, ki je nezlomljiva. Gre seveda zato, da če je ključ s katerim želimo zakodirati neko besedilo enako dolg kot besedilo samo, je takšno enkripcijo nemogoče zlomiti. Enostavno zato, ker lahko iz nekega besedila s pravim ključem odkodiramo poljubno drugo besedilo. Še lažje delo pa imamo, kadar želimo iznekega obširnega besedila izločiti par stavkov. Ključ je v tem primeru še precej enostavneje najti. Tako recimo obstajajo ljudje, ki so sveto prepričani da je biblija itak povedala že vse, kar je bilo za povedati. Seveda, s pravim ključem, lahko iz biblije prebereš ma čisto vse kar si želiš.

In enako lahko velja, da bi bil popolnoma prepričan bi moral opraviti analizo in ne le kritično pisariti, tudi za geografijo Slovenskih cerkva. To da je med 10 cerkvami kar 9 razdalj dolgih 5400 metrov, lahko predstavimo tudi tako da 34 razdalj NI dolgih 5400. In pri tem sploh še ne vemo, koliko je še cerkvic na tem področju, ki pač v to analizo nekako niso pasale. Dodatno pa avtor ugotavlja, da so nekatere razdalje zelo točne, druge pa odstopajo od 70 do 100 metrov navzdol ali navzgor. Se pravi v bistvu je 9 razdalj med 5300 in 5500 metri. V bistvu bi bilo zanimivo videti graf razdalj, med slovenskimi cerkvami. In potem bi videli, ali kakšna razdalja res značilno odstopa. Verjetno bi znal maksimum res biti nekje okoli te razdalje. Ker gre pač za okroglo uro hoda. Kar pomeni da imaš potem do najbližje cerkve cirka pol urce hoda, kar se sliši sprejemljivo.

Avtorju po moje manjka malce znanstvenega pristopa. Znanstveni pristop, pomeni da gre raziskovalcu predvsem za resnico, ne pa za kakšne druge cilje. Se pravi da ko najde neko domnevno pravilo, hipotezo, jo poiskuša dokazati pa tudi ovreči. In ni zadovoljen s tem, da mu pač uspe približno postaviti 4 cerkva na točke pentograma, nato pa malce namigne da na petitočki pa lahk obstajajo ostanki kakšnega svetišča.

Ravno tako je malce na silo privlečen dokaz o uporabi metra glede na razdalje ki so 5400 metrov, pa še to v bistvu od 5300 do 5500. Te razdalje so ravno tako dober dokaz za uporabo milje, ali palca lai sežnja. Pa tudi za uporabo cerkvene milje, ki je 5400 metrov, in sem si jo ravnokar izmislil.

Ima malce slabe vesti, ker sem predvsem se lotil sesuvanja avtorja, pa nič konstruktivnega naredil. Ampak to delam predvsem z namenom, da bi morda avtor postregel še s kakšnimi trdnejšimi dokazi, da smo v Sloveniji že pred davnimi časi imeli geodezijo na nivoju vsaj starih grkov, če že ne boljše.

(*) – he he, valjda ni hipotenuza, ampak hipoteza. To je le test kako pozoren bralec ste.

Nacionalni interes – interes slovenskih tajkunov

Baje so imele pri Šrotovem prevzemu Pivovarne Laško, prste zraven tudi slovenske banke. Omenja se NLB. Naj spomnimo, da je ta ista NLB pomagala tudi pri prevzemu BTCja s strani Jožeta Mermala.

Seveda je tudi v tem primeru šlo za managerski odkup, ki pa ga je g. Mermal speljal malce bolj prefinjeno, če ravno ne čisto transparentno. Denar so si namreč sposodili z izdajo obveznic, ki jih je v celoti odkupila NLB, za gradnjo vodnega parka. Ker pa je do tedaj bilo še do granje par let, so s tem denarjem financirali odkup lastnih delnic. Da bi to lažje naredili, so jih pa pred tem malce sprehodili na tujo borzo Pošteno pa je dodati, da je prevzem BTCja bil med bolj poštenimi do malih delničarjev, saj jim je bila na koncu ponujena enaka cena, kot jo je plačal prevzemnik.

V zadnjih letih pa smo bili priča nenehnim obrazložitvam, da je lastništvo NLBja s strani države ali vsaj slovenskih državljanov ali podjetij v nacionalnem interesu. To je največkrat poudarjal minister za finance – Andrej Bajuk, ki se lahko pohvali da je pregrel veliko stolčkov tudi v raznih bolj uglednih, pa zato manj poslovno resnih, mednarodnih bankah. Resnici na ljubo, pa bi tudi v nasprotnem političnem taboru našli veliko več pristašev “nacionalnega interesa” kot nasprotnikov.

Podobno so bili glasni tudi zagovorniki “nacionalnega interesa” pri nakupu Pivovarne Union s strani, sedaj lahko napišemo, Boškovega imperija.

Naslednjič, ko vam bo kakšen slovenski politik vstrajno razlagal, kaj da je slovenski nacionalni inetres, predlagam da ga pobarate od katerega tajkuna je ta interes v resnici.

Pa ne me narobe razumeti. Vsakdo med nami ima svoje interese in prav je tako. In prav je, da vsak izmed nas, vključujoč Bajuka in Šrota, teži k realizaciji lastnega interesa. To je osnova tako svobodnega trga, kot tudi demokracije. Problem se pojavi le takrat, kadar nekdo lastne interese predstavlja kot nacionalni interes – in s tem zavaja državljane in volilce. Nam torej očitno laže. Če hote, potem je pač lažnivec, če nehote, je pa nesposoben.

Tiskarna RS Slovenija

Tiskar ima malo manj kot mesec dni časa, da natiska vinjete in poskrbi za distribucijo. Cena malce manj kot 1 mio EUR, pri najcenejšem ponudniku. Cetis pa ponuja vse skupaj za več kot 2 mio EUR.

Če pa se kakšen ponudnik pritoži, se vse skupaj lahko zavleče. In potem se bomo namest z vinjeto vozili naokoli z potrdilom. Če potem DARS še plača kakšnemu dvornemu tiskarju miljonček za tiskanje potrdil, bo volk sit in koza cela.

Resnično mi ni jasno, zakaj so vinjete sploh potrebne. Popolnoma dovolj bi bilo, če bi ob nakupu navedel registrsko številko avtomobila, za katerega se plačuje. Tovrstna kontrola, bi lahko bila tudi precej bolj avtomatizirana, izvedljiva tudi brez ustavitve vozila, kar pri vinjeti ni možno. Pri vinjetah, kot so planirane, je namreč potrebno kar dobro pogledati ali je originalna, ne zadošča recimo pogled med vožno iz 3 metrov. Pri registrski pa temu ni tako. Izvežban opazovalec, lahko vpiše po par vozil na minuto, program pa nato preveri ali imajo plačano ali ne. Nadzor se lahko izvaja tudi preko video posnetkov, ali celo z avtomatskim preverjanjem registracij.

Če se ob tem spomnimo nalepk za tehnični pregled, ki so se kasneje izkazale za čisto nepotrebne, je dejansko vprašanje, kdo je ta tiskarniški lobist, ki vsake toliko časa poskrbi za kakšen nov tiskarniški projekt.

Državno romanje v Lurd

Baje bodo vojaki in policisti na državne stroške romali v Lurd. In poleg stroškov dobili še dnevnice.

Bravo!
Glavno da je cerkev ločena od države.

Boško Šrot – pravi lastnik Pivovarne Laško

Razkrilo se je to, kar je bilo po besedah aktualnega ministra za gospodarstvo, že dolgo znano. Vlada pa bo izgleda poskrbela za pravni pregled tega početja. Boška Šrota bodo obtožili raznih zadev, kot so zavajanje malih delničarjev, zlorabo notranjih informacij, ipd…

Prvo kar bode v oči, nekako pa tudi nakazuje kako se bo zgodba razpletla, je da se je vse skupaj zgodilo takrat, ko je to želel glavni akter. Če ob tem minister za gospodarstvo pove, da se je to že dolgo vedelo, potem so vse morebitne obtožbe le metanje peska v oči, z namenom pokazati da se vladajoči borijo proti tki. tajkunom. Boško je imel očitno dovolj časa, da je vse skupaj pripravil tako, da je varen.
Čeprav mediji nekako prikazujejo, da je Boško Šrot preprosto kriv zato, ker je bogat, to seveda ni sporno. Je pa všečno in populistično. Kako pa mislijo dokazati oškodovanje malih delničarjev, zlorabo notranjih informacij in kršitev prevzemne zakonodaje, pa vedo le vladni guruji. Glede na to, da je recimo za vse prevzemne posle kdorkol že moral pridobiti dovoljenja raznih agencij, je temu sedaj zelo težko usporavat.
Morda se motim, ampak v Sloveniji smo še par volitev daleč od tako osovražene Amerike, kjer pa so glavne akterje zloglasne afere Enron, lepo pospravili v zapor. Pri nas to pač ne gre.

Plače na RTVSLO….

…naj bi se povečale. Izenačujejo se z učiteljskimi, in baje se vsi strinjajo da so sedaj res podcenjeni.

Govori se o povičanju min 28%.

In takšnega povišanja ne bo možno kriti le iz notranjih rezerv, so še dodali, in nekako pozvali, da se končno poveča RTV prispevek. Vse to na TV Dnevniku našega javnega RTV zavoda.

HALO!!! Ali ni Janša par let nazaj, obljubljal nižanje RTV prispevka ali celo ukinitev??? In je minister še ar mesecev nazaj razlagal, da to da se ni povišal, realno pomeni znižanje (zaradi inflacije)

Ampak saj niti ni toliko bistveno višanje javne porabe, ki v teh trenutkih, ko se nekako lomimo v recesijo (ali na srečo ne), bolj me skrbi nekaj drugega.

Skrbi me, da je Janšev pritisk okoli nižanja oz. ukinitve RTV prispevka bil vezan na primernost oz. neprimernost poročanja javne TV o delovanju njegove vlade. In da si lahko ta vladni zasuk, tako glede plač novinarjev kot glede RTV prispevka, razlagamo tudi kot nagrado za uspešno prilagoditev vladnim projektom. Kot nalašč pred volitvami.

Edina pametna rešitev je da se RTV Slovenije razbije na dva dela. Na javni TV program, financiran s strani vlade, in na komercialni TV program, ki se po vspostavitvi proda na dražbi.

Kaj narediti z Josef-om Fritzl-om?

Ob primerih kot je primer tega avtrijskega gnusobneža, se bi marsikdo strinjal, da si zasluži le enostaven šus v glavo. In ob tem še dodal, da je to še prelepa smrt, in bi ga najraje še malce mučil pred smrtjo. Pa vendarle racionalno gledano, se moramo ob tem zavedati, da maščevanje, pa kakšnokoli že, ne bo popravilo storjenega gorja. In maščevanja, si kot ljudje ne smemo dovoliti.

Kaj nam pa torej preostane?

Najprej se lahko vprašamo, ali je Josef sploh človek. Ali pa ga je morda bolje enačiti z psom. Čeravno bi se okoli tega dokaj težko opredelil, to zadeve bistveno ne spremeni. Tako kot ni humano mučiti oz. izvajati maščevanja nad ljudmi, tako to ni humano tudi na živalmi. In nam tako označitev ostudneža za ščene ne pomaga preveč.

Vprašanje je, ali imamo kot družba pravico nekoga izobčiti. Da! Prepričan sem, da kot družba to pravico imamo in jo smemo izrabiti. Vprašanje je le, kako to izobčenje izvesti. Stoletja nazaj so recimo Angleži kaznjence lepo odpeljali na drug konec sveta, kjer so bili bolj daleč stran od družbe, zoper katero so se pregrešili. Tako bi Josefu lahko odmerili kakšen hektar zemlje, pa naj živi tam. Poje kar pridela, popije vodo, ki jo ulovi. Ko zboli naj mu bog pomaga. Za popotnico pa se mu da še kakšna tabeta, da si skrajša muke, če se naveliča življenja.

No, za umik iz družbe, se lahko izvede tudi šus v glavo. Za razliko od iste zadeve iz maščevanja, se mi iz tega razloga to zdi popolnoma sprejemljivo.

Pa vendar me pri tem še nekaj moti. Zverina bo sojeno. In se bo z njim ukvarjalo precej ljudi. Ali si to zasluži? Po moje bi bilo prav, da bi imel predsednik države možnost, tako kot jo ima za pomilostitve, tudi za obsodbe. Da enostavno reče, v tem primeru Avstrijski predsednik, Josef Fritzl je pes. In kot pes naj tudi pogine. In smo zaključili. V demokratičnih državah to ne bi smel biti problem. V nedemokratičnih pa že itak je tako.

In potem se mu da 24 ur ali par dni, da se pomiri sam s sabo, in adijo. Ter se družba namesto zločincem posveti žrtvam.

Free WLAN – Stekleni dvor – Ljubljana

Hypo banka, Merkur, blizu AMZS, KAD,….

Network: GSAguest
Username: gost
Password: gost

Dopišite še vi kakšnega :-)))

PS: V trzinu, je pa v bližini vrtca en čist odprt – “Trzin FreeWLAN – www.smesko.com”

Jagnje na žaru u Vukojebini

Kolega je povabil na jagnje na žaru nekam v bližino Plitvic. No, tega se nekako ne zamudi. Pa smo šli. Ok, Metlika, Karlovac, Korenica. Ni vedno lepa cesta, ampak je šlo. Nato pa iskanje mikrolokacije po skici kolega. Pravo cesto in nato cestico smo našli zelo hitro. In se lepo pelješ, pa pelješ pa še malo pelješ. Pa konec ceste. Naprej njiva. Ok! Sicer je v navodilih napisano “ideš po polju po filingu”, ampak vseeno. Omenjena je tudi neka hiša z belo streho, ki je tam ni. Pa se spomnim, da je malo nazaj bil odcep, in da bi morda tam zavili, čeprav je pisalo desno. Gremo nazaj, pa na novo. In spet njiva. Hm.

Ok. Čas je za uporabo drugega namiga. “Pitaj domačine, kdje je šminker iz Zagreba sa teencem”.

Ampak kje so domačini? Peljem nazaj, in skoraj že na glavni cesti srečam enega domorodca. “Molim, kdje se ide za Krbavica”. Še preden je karkoli rekel, si je ogledal kakšne gume imam in nato vprašal, “da li je dovoljno visok ovaj avto?”. Hm. Ne sliši se ravno spodbudno. Ampak hej, sej je kolega tudi pisal neka o nekem “polju i loši cesti”.

No, potem sva se zmenila, da je še ena pot, nekoliko bolj naokoli, ampak bolj primerna za mestni avto :-)))

In gremo novih 20 km, po novi poti. Asfalt, makadam, slab makadam, makadam s travo na sredini, kolesnice, komaj vidne kolesnice, parkiraj na nepokošenem travniku.

Ampak smo prispeli. In sledilo je vse obljubljeno.

Mešano na žaru

Pečenje izpod peke

Jagnje na ražnju
Lokalni običaji

Grozljivi prizori

Čobanac

In lepa pokrajina

Pogosto nam bolj od cilja ostane v spominu pot!