Omemba, kako je svet vedno hitrejši in morda že prehiter za človeka postaja kar nekako stereotipna in v bistvu tudi retorična. Saj ne da se temu mnenju ne bi pridruževal. V zadnjih letih imam občutek, da se je hitrost življenja precej povišala, še posebej na poslovnem področju. Res pa da nikoli še nisem bil star toliko kot sem sedaj, in je ta pohitritev v bistvu sestavni del odraščanja (staranje mi je nekoliko neželen izraz, čeravno sem že kar dolgo časa nazaj odrastel, vsaj upam).

Ampak se nisem imel namena pridružiti vse splošnemu jamranju o tem, kam in kako hitro pluje nas svet. Zadnjič sem se namreč spomniil, da je hitrost in težnja po njej, v bistvu vgrajena v samo osnovo narave. Fizika nam namreč ponuja en zelo lep da je hitenje vgrajeno v naravo že v sami osnovi, najlepše pa se to vidi pri lomu svetlobe.

Verjetno ni ravno najbolj jasno kaj mešam sedaj eno fiziko in družbene pojave. Je pa zadeva čisto enostavna. Od točke A do točke B, ubere svetlobni žarek takšno pot, da je čas potovanja svetlobe najkrajši (Fermatovo načelo). Svetloba sama skratka hiti od kar se je ob velikem poku prvič zabliskala. In ne, ni ji dovolj da je najhitrejša, nič ne gre pač hitreje od svetlobe (razen ene izjeme), pa še ta s tem ni zadovoljna, in še pri iskanju poti izbira vedno najkrajšo. Če ni to kronski dokaz vgrajenosti hitenja v bistvo narave, potem pa res ne vem kaj je.

Skratka naslednjič, ko boste živčno iskali najhitrejšo pot, se malce ustavite in pomirite. Gre za popolnoma naravno stvar, zakaj bi se torej živcirali?