Koliko je oz. ni zdravstvo že privat
Bil sem pri svoji izbrani zdravnici, v javnem zavodu, in se malce pogovoril o težavah z ramo (vzroki). Napisala mi je napotnico za ortopeda in zraven pridala še listek z šestimi ortopedi, na katere se lahko obrnem. In?
Vseh šest je privat. Se pravi ne delajo v okviru nekega javnega zavoda, kot so zdravstveni domovi ali bolnišnice, ampak v okviru privatnega sektorja.
Seveda se ob tem pojavlja vprašanje, kolikšno je dejansko razmerje med privat sektorjem in javnim, na področju zdravstva. In pa še malce drugače pogledano, ali ni tudi moja zdravnica v javnem zavodu, kjer je tudi plačana, že del zasebnega sektorja, saj za njih opravlja eno izmed najpomebnejših opravil v gospodarstvu – marketing.
Pa da ne bo pomote. Nič me ne moti zasebna ponudba v zdravstvu. Še več, po moje jo je celo premalo. Problem pa je v netransparentnosti. Ministrica in poslanci nam perejo glavo z “koristmi javnega zdravstva”, “socialno usmerjen zdravstveni sistem”,… potem pa, če se obrneš na ortopeda ali še bolj pri zobozdravnikih, naletiš povsod na zasebne ordinacije.
In kolikšen del zdravnikov njihov sindikat, ki se ravnokar grebe za višje plače, torej dejansko zastopa? Ali ni vse te napovedane stavke zdravnikov dejansko razumeti kot zadnje vzdihljaje, najbolj nesposobnih posameznikov, ki jih je strah eksistence? Ker sicer bi že davno bili na drugi, zasebni strani.
In ja, dejansko nam ta zgodba, pa čeprav jo bo večina razumela kot pogrom proti zasebni pobudi v zdravstvu, kaže, kakšna je prava rešitev problematike zdravniških plač. To je sistem, v katerem bo slehernemu zdravniku možno preiti na svoje, da bo lahko izvajal storitve tudi za sredstva obveznega zdravstvenega zavarovanja, in to v obsegu, kakršen se mu zdi ustrezen.
Zdravstvena zavarovalnica pa naj izvajalce zdravstvenih storitev za sredstva obveznega zavarovanja lepo izbira z razpisi – tako kot se izbira izvajalce ostalih storitev v javni upravi.
In brez skrbi, takšen sistem, ki je resnici na ljubo že med nami, bo poleg ekonomske učinkovitosti imel tudi druge pozitivne efekte. Če sedaj ob zdravniški napaki komisija nekako solidarnostno potegne z zdravniki, češ, “vsakemu se lahko zgodi” ali “saj smo sami fejst ljudje”, bo popolnoma drugače, ko bo vskemu jasno da tudi zdravniki delajo za denar. Ker sedaj se pogosto predstavljajo kot da oni delajo pa iz nekih višjih ciljev, in so že zato brezmadežni.
Ta brezmadežnost zdravnikov je sicer lepo prikazana v Kebrovi Beli knjigi, pripravljeni pred načrtovanimi reformami v zdravstvu. Posebje je zanimiv tisti del, ki pokaže kako se je ležalni čas v bolnišnici spreminjal v odvisnosti od načina financiranja. Analiza je zajemala še čas socializma, pa tudi kasneje, in že takrat se je ležalna doba občutno povečala, če so bili plačani dnevi v bolnici in skrajšala, če so bili plačani od primera. Zdravniška strokovnost? DA! Ekonomsko pogojena!
PS: Zanimivi so tudi podatki, kako v javnem zdravstvu gospodarijo s sredstvi. Leto ali dve nazaj so le 50% sredstev, ki bi jih morali nameniti amortizaciji, to so sredstva s katerimi se obnavlja opremo in nabavlja novo opremo, namenila za ta namen. Kam je šlo ostalo? Verjetno za plače. Ali si torej res želimo, da javni zavodi upravljajo z javnimi sredstvi?
Discussion Area - Leave a Comment