Včeraj je bilo baje na Brdu posvetovanje na temo enakosti žensk. Kratek pogled na spisek razpravljalcev, pardon, raspravljalk, in pogled na sliko, pokaže, da so bile prisotne v glavnem ženske. Kar je sicer cool, ampak glede na to, da imajo večino v vseh pomembnih organih moški, recimo tko ene 80%, to pomeni, da je bilo zelo malo predstavnikov z res ustrezno politično močjo. Kar pomeni da so se lepoimele, verjetno veliko naklepetale, in se zmenile za naslednje srečanje (na davkoplačevalske stroške). Vidimo torej, da se, vsaj nekatere, ženske znajo zelo dobro pobrigati za svoje koristi.

Ok, po tem uvodu me bo marsikdo obtožil seksizma in kaj jaz še vem česa. Narobe. Sem le mišljenja, da bodo ženske popolno enakopravnost dosegle takrat, ko se ne bodo več imele za nekaj posebenga. Za nekaj, kar potrebuje neke posebne pravice, poseben pristope, posebne konference.

Naj recimo osvetlim to na zelo konkreten način. Ženske so pogosto diskriminirane pri službi zato, ker imajo možnost postati mama. Kar pomeni 1 leto odsotnosti. Nekoč sem bil sam na poziciji, da sem zaposloval ljudi, in ja v bistvu se trudiš delati svoje delo čim boljše, in to žal vključuje tudi načrtovanje daljših odsotnosti in s tem povezanih prilagoditev. Zato te valjda zanima, kakšne načrte ima kandidatka. Pa to ne pomeni, da ji gledam v spalnico. Gre enostavno za to, da v majhnih kolektivih odsotnost enega pomeni motnjo. Ki ni nepremostljiva, je pa dobro biti nanjo pripravljen. In dokler sem sam zaposloval ljudi, sem v dokaj tipični moški panogi (razvoj programske opreme) zaposlil približno enako žensk kot moških. Eno direkt z porodniške, druga je pa vmes imela dva. In zaposlil ju nisem, ker bi zakon to narekoval.

Ampak dejstvo, da so diskriminirane zaradi tega ostaja. In največ, kar lahko naredijo da sde to spremeni je, da se tudi na tem področju izenači položaj moških in žensk. Naj tudi moškemu pripada 1 leto plačanega očetovskega dopusta. In ko bodo delodajalci očki ušli za eno leto, potem na naslednjem razgovoru ne bo več le žensk spraševal o družini, temveč tudi moške, oz. sploh nobenega, ker to ne bo predstavljalo nobene razlike.

Ampak ali naše vrle delegatke kaj takšnega predlagajo? Nop. Zato ker bi s tem navidezno izgubile bonitete napram moškim. Tipično slovenceljsko. Raje jaz nimam (enakosti), kot da bi ti imel (leto dopusta).

Ženske se morajo zavedati, da trenutni sistem je večinoma rezultat moških. In valjda je tudi ukrojen po meri moških. In da je brez veze pričakovati, da ga bomo sedaj moški ukrojili po meri ženske. Halo. Naštejte 5 moških, ki dejansko razumejo potrebe in razumevanje žensk! Pa lepo prosim Brad Pitt ni med njimi, pa naj si še tako želite da bi bil.

Ampak za to je potrebna samozavest. In zaupanje vase. In razumevanje, da je zajamčeno število mest na kandidatski listi nekaj podobnega kot zaščita skorajda izumrle živali. Da je to pomilovanje in v bistvu žalitev, ki ga nobene ženska, ki kaj da nase, ne bi dopustila.

Ženske namreč niso ogrožena vrsta, ki potrebuje enako posebno obravnavo. So enakopravne in enakovredne, že same po sebi. In ne potrebujejo nobene konference, ki vedno znova to ugotavlja.