Month: February 2008

Uncategorized

LDS predlaga SWF – Sovereign wealth fund

Dragulji v družinski skrinji (24ur.com)

Definicija: SWF – Sovereign wealth fund

Bere se dobro. Država ustanovi sklad, ga napolni, nato pa imajo od prihodkov upravljanih sredstev korist vsi državljani. Zelo lahko gre to v ušesa precej socialistično in plansko usmerjenim Slovencem.

Kje so pa problemi?

Matjaž Gantar, oče predloga, prav gotovo ima zelo dobro idejo, kdo naj takšen sklad upravlja. No, seveda domači upravitelji. Recimo on. Ne glede na to, da predlaga Banko Slovenije. Banka Slovenije je sicer v tem predlogu izbrana zelo posrečeno. Je namreč ena od inštitucij, ki ji Slovenci najbolj zaupamo. Rešila nas je jugoslovanske inflacije, je prepričana večina ljudi. Kar je sicer res. Res pa je tudi, da bi lahko inflacijo precej bolj krotila, kar je v vrsti svojih kolumn dokazal Mićo Mrkaić. Da je BSI bila kar precej daleč stran od neodvisne finančne ustanove, in je kar pogosto podlegala političnim pritiskom.

Ob tej novici, se je potrebno spomniti par zadev. Gospod Pavel Gantar je nekoč nekaj drugega označil za družinsko, ne sicer dragulje, temveč srebernino. In da se tega pač ne prodaja. Šlo je za Telekom. Pa pohglejmo, kaj imamo dandanes od te družinske srebernine. Pa ne pozabiti prištet zraven še vse posredne stroške, ker je Telekom v vmesnem času v državni lasti lažje zaviral konkurenco. In deloval manj učinkovito.

In pa recimo Prvi pokojninski sklad, ki so ga napolnili z ostanki privatizacije, vlagatelji smo pa vstopili preko PBONov. Tam je bila na začetku ideja, da sklada ne bi upravljal KAD, ampak ga bi predal v upravljanje večim upravljalcem. Izvedeš javni razpis, upravljalci povedo kakšen donos obljubijio, in kaj hočejo za to. Izbereš najboljše. Vsako leto (ali desetletje) pa dva najslabša vržeš ven, in zamenjaš z novimi.

Pa tega ne počneš zato, da bi bili donosi višji, tega se preprosto ne da, ker donos gre z roko v roki z tveganjem, in pri takšnih skladih se tveganje ponavadi minimizira. To počneš zato, da ima država, se pravi aktulana vlada, čim manjši vpliv na upravljanje. Ker država, pa naj Boško Šrot reče karkoli, ni dober upravljalec, ker pogosto poleg ekonomskih vidikov gleda še vse ostale, ponavadi politične. Sploh pred volitvami.

In takšen predlagani SWF je daleč stran od obljubljenega, in nikoli resno udejanjenega, izstopa države iz gospodarstva. Je le nadaljevanje idej, o raznoraznih Slovenskih fondacijah, ipd… kjer bi Slovenci upravljali Slovensko v dobro vseh Slovencev. Sploh nekaterih. Že videno.

LDS se je s tem predlogom jasno pozicioniral. Nekam 20 let v preteklost.

Uncategorized

Priznanje Kosova

Ali naj Slovneija prva prizna Kosovo?

V bistvu s tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi v ozadju ostajal nek priokus, da se to počne zaradi drugih. Ker predsedujemo EU, moramo biti prvi, tako pri Kosovu, kot pri ratifikaciji Lizbonske pogodbe.

Zadeve, ki jih delamo zato, ker se spodobi, že po definiciji SUX. Ker pač nikoli ne veš, pri čem si. Ali je res mislil resno, ali pa gre dejansko le za spoštovanje, ponavadi nepisanih, družbenih ali političnihj norm.

Seveda pa bo naže zunanje ministrstvo, ob morebitnem tovrstnem koraku, imelo kup razlogov, zakaj smo to storili. Podobno kot jih je imel Bush, za napad na Irak. Z eno napako. Manjkal je PRAVI razlog. In zato mu pač noben ni verjel, da je bila to edina in najboljša možnost. In enako bo pri priznanju Slovenije.

Posledice tega dejanja seveda ne bo plačeval minister in njegova žena. O ne, spoštovanje političnih norm, je za konkretnega akterja nagrejeno z še več sprejemi, kjer lahko pokažeš sebe in ženin klobuk. Z še več lepimi besedami. Z navideznim ugledom.

Plačali bomo pa ostali. Podjetniki, ki bodo v najboljšem primeru bili deležni bojkotov, v najslabšem primeru pa zaplemb in uničenja svojih poslovalnic v Srbiji. Že videno. Ne dolgo nazaj. In zaposleni pri teh podjetnikih. In posredno vsi ostali. Le tisti, ki so toliko priviligirani, da na navadne ljudi, njihove volilce, lahko gledajo zviška, se bodo še naprej smehljali.

V tem trenutku, bi mroala Slovenija počakati na korake tistih, ki sicer vlečejo poteze. Slovenija jih ne. V bistvu pa je od tako neverodostojne politike, ki jim ne zaupam, da so sposobni dejanj lastne vesti, ampak se predvsem ozirajo na navodila stranakrskih veljakov in sklicujejo na splošne družbene in politične norme, težko pričakovati karkoli koristnega.

Referendum bi v takšnih primerih prišel zelo prav.

Uncategorized

Super torek v Ameriki

Super torek, nosi naziv torek, kjer v ZDA v več državah odločajo o tem, kdo bo kanddat njihove stranke na predsedniških volitvah. Republikanci, s se praktično že odločili, da bo njihov McCain, demokrati pa še kar nihajo med Clintonovo in Obamo. Med žensko in črncem. In kakor sedaj kaže, se bo boj nadaljeval praktično do konca. Kar seveda pomeni stalno medijsko pozornost.

In, ko bodo američani končno prišli do kandidatov, in se bo tekma za predsedniško mest prevesila v zaključno fazo, bo morda prišlo do odločanja – ne o tem kdo je boljši za prihodnost – amapk o tem, ali so se volilci bolj naveličali Busha in s tem republikanocv, ali so se bolj naveličali demokratov – pa naj bo to ženska lai pa črnenc. In tako se McCain morda sploh ne zdi več tako nemogoča izbira. Sploh, ker je ali ženska ali črnec za predsedniak dejansko velik skok za Ameriko. Morda za ta skok še ni prišel čas.

Uncategorized

Efekti v sodobih nanizankah

Prav zanimivo, kako so se zadnji čas razrasli sodobni enosavni efekti v nanzankah. Recimo Las vegas ali CSI.

Efekti so praviloma dokaj enostavni, in tolk hitri, da kvaliteta v bistvu ni pomembna. Recimo hitri zoom, prelet preko mesta na nek kraj itd… Verjento jih vse lahko naredijo iz par slik in procesiranja.

Sicer pa kar pašejo k tem serijam.

Uncategorized

Smučanje na Voglu

Vogel – verjetno najlepše slovensko smučišče, je bilo v soboto še posebej nebeško. Nebo praktično brez oblačka, vetra komaj za vzorec, temperatura pa malo pod ničlo, tako da se ni delal južni sneg, ampak je bila smuka ugodna praktično cel dan.

Malce manj cool je bilo to, da je to idejo o sobotnem izletu na sneg imelo par sto, oz nekaj tisoč ljudi. Ki so vsi imeli le eno samo možno pot na Vogel. Z nihalko. Kar je ob zelo neurejenem vstopu povzročilo neznosno gužvo, in ne moreš si kaj, da si ne bi vizualiziral kaj se je zgodilo pred Lipo. Po eni uri gužvanja, in nato par minutni vožnji z nihalko, pa pogled na bele poljane, na hitro poskrbi, da pozabiš na trpljenje in treče tam spodaj.


Bil sem prvič, odkar so prejšnjo dvosedežnico na Orlove glave, zamenjali s štirisedežnico. Ki je presenetljivo hitro pospravljala tudi tukaj v veliki množici čakajoče. Tako da je bo čisto znosno. Za N. pa je bila ta progra praktično idealna, tako da sva se v glavnem zadrževala na njej. Proga je zelo enostavna, in malce se mi je kar tožilo po boardu. Na Voglu imajo sicer tudi postavljen snežni park za snowboarderje. Skakalnice, rampe, … izgleda zelo ok, samo jaz itak nisem bil nikoli za to.

Glede na to, da sem cel dan predvsem spremljal N., sem imel možnost vaditi finese pri nizkih hitrostih :-)) Kako odpelješ zavoje le po kantih, brez oddrsavanja, kako se smučke odzivajo na renose teže, ipd….

Nazaj pa spet malce čakanja (ni bilo sile) za dol, precej več smo čakali na gorenjski hiti cesti, med Radovljico in Brezjem. Upam da bo kmalu avtocesta.

Pogled proti Triglavu.

Triglav še malce bolj od blizu

Za konec pa še video, kako se spustimo iz Vogla v dolino.

Krneki

Bluetooth in Nokia 6110 Navigator

Priklop telefona je delal brez problema. In odstop do interneta tudi dela ok. Edini problem je, če recimo pošljem notebook v sleep, preden zaprem povezavo. Potem se včasih pač ne uspe ok disconectat, in se matra in trudi.

Me pa moti prenos slik. Na telefonu ne morem označiti vseh, pa nato send via bluetooth, ker tale mac izgleda ne zna sprejemati na ta način. Lahko pa v macu izberem Browse device, pa potem pobrskam po telefonu in prenesem slike v nek folder. Ima pa ta način dve slabosti. Ne morem slik prenesti direktno v iPhoto, kamor jih mnoram kasneje importati iz folderja, kamor sem jih prenesel. In hkrati jih ne morem pobrisati iz telefona. Pa še tale browser ima eno čudno lastnost, da grem lahko po folderjih na telefonu le v eno smer. Se pravi le v podfolderje, ne pa nazaj gor. Kar pomeni, da, če fališ folder, zapreš browser, in se ponovno povežeš na telefon, ker pomeni potrjevanje povezave na mobitelu. Sux.

Se tolažim, da sem le jaz neroden, da obstaja kakšna enostavnejša pot, ki je še nisem opazil.

Uncategorized

Praznik ovc v Postonjski jami

Glede na čredo, ki se je zbrala v Postonjski jami, na brezplačen ogled jame in predvsem artističnega cirkusa, v organizaciji zavarovalnice KD življenje, je težko dati primernejši naslov. Tega nisem zajel na slikah :-)).

Bilo nas je veliko. Ampak se je v bistvu pokazalo, da ni bila Postonjska jama zastonj nekoč turistično najbolj obiskan biser ne Slovenije, temveč Jugoslavije. Infrastruktra (vlakci) je namreč dokaj dobro poservisiral to množico ljudi, ravno tako pa tudi velika dvorana. Se pa je pokazal, da je bil poudarek na kvantiteti in ne kvaliteti. Tako da praktično ni bilo nobenih razlag, nobenega vodenja, le hitra hoja do konca, kjer nas je baje čakal artistični crkus.

Artistični cirkus. Lepo ime za neposrečeno režijo s cirkuškim direktorjem. In parimi artisti, ki so kar dobro obvladali hojo po vrvi, ali ples na trakovih. Žal pa je bilo vse nekako podrejeno času. Tokrat za razliko od ogleda jame, ne da se konča čim prej, ampak da nategnejo trajanje kolikor se da dolgo. Kot bi imeli točk za 10 minut, pa se jih trudijo raztegniti na pol ure.

Nazaj pa spet drenjanje na vlakec.



Za čakajoče in izstopajoče pa so pred vhodom v jamo poskrbeli z raznimi izvajalci klovn, Romana Kranjčan in presežek dneva – FOXY TEANS. Presežek zato, ker so za eno pesem iz publike pobrale enega mozoljastega najstnika, ki jo potem popolnoma resno skupa z njimi pel, z. bolje rečeno, krulil tisto pesem. Človek se nedvomno vpraša, ali je bil morda to dejansko največji trenutek njegovega v bistvu komaj začetega življenja. Pa že je osvojil oder , publiko in foxyce.

KD življenje je seveda ta dogodek izkoristila za lastno promocijo. Pa verjento so zbrali na kup vse svoje zastopnike, da so potem tam okoli ordinirali. Ampak po mojem občutku je več ljudi stalo v vrsti za zastonj sladkorno peno, kot pa njihove zavarovalne produkte. Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. Pa ne me narobe razumet. Verjetno so njihovi produkti dejansko čisto ok. Sploh za tiste, ki so na finančnem področju bolj bosi.

So pa z takšnim večjim praznikom nedvomno pokazali, kam usmerjajo svojo ponudbo.

Uncategorized

Spet Kranjska Gora

Nočna smuka. Vreme boljše kot v torek, snek pa bolj trd, bolj ledeno. Pa še gužva pri nakupu kart. Sicer pa zelo ok.

Krneki

Zip-i, tar.gz-ji, rar-i

Ne vem, morda kaj gledam/delam narobe, amapk pod windowsi si recimo z winzip-om odprl zip file, pa si videl vsebino, potem si pa ali odvlekel ven datoteke, ki si jih rabil, ali pa razpakiral cel arhiv. Lahko pa si že kar v explorerju z desnim klikom recimo razpakiral cel paket.

Od windowsov XP je sicer ze explorer sam znal priblizno tako delati. Pa tudi winrar pa še kakšen drugi, so delali podobno.

Pod macom, kjer je recimo dmg zelo cool rešen, in bi so to želel tudi pod windowsi, pa se z zipi dela, milo rečeno, drugače. Malce manj milo bi rekel da so zadevo orng zajebali.

Namreč klik na zip povzroči razpakirane le tega v celoti. In tudi Stufit Expander dela enako. Se bolj zaabvno je, ce imas rcimo .tar.gz kjer ti najpre lepo odpakira v tar, nato pa še razpakira tar. Vse lepo sam. Ampak le zakaj bi človek vmesni tar sploh potreboval?

Morda pa macovci tega ne želijo zrihtati, da ne bi bilo podobni windowsom? Mo M$ja je ravno v tem, da ga ni sram skopirati dobre ideje in slabe svoje enostavno pozabijo. Recimo MSN. In upam da bo M$ kmalu realiziral nekaj podobnega kot so dmg-ji v Macu.

PS: dmg v macu je v bistvu podobno kot če z daemon toolsi iso image mapiras an en drive. Se pravi v bistvu rabim le program, ki to nared sam, če poklikaš iso file. Zihr to e obstaja, sam sedaj se mi ne da iskati.