Slovensko šolstvo

Spoštovani,

V oddaji studio ob 17ih je bilo povedano tudi: “… in otroci staršev, kjer so pač starši fakultetno izobraženi, so praktično rešeni vseh težav, in imajo praktično zagotovljeno neko minimalno znanje” sledi pa komentar voditeljice oddaje “To je zelo zaskrbljujoče”.

Oprostite, ampak resnično ne razumem, kaj je tako zaskrbljujočega v tem, da imajo nekateri otroci praktično zagotovljeno neko minimalno znanje. Zaskrbljujoče v bistvu niti ni dejstvo, da ga nekateri pač nimajo – enostavno zato ker je to dejstvo.

Napačno pa bi se lahko takšne komentarje in v bistvu mnenja, ki kar kličejo po takšnemu komentarju, razumelo kot klic po izanečevanju znanja otrok. Kjer se tistim manj uspešnim pomaga na račun uspešnejšim.

Marko Pavlišič
——————————

Spoštovani gospod Pavlišič!
Veseli me, da ste prisluhnili studiu ob 17.00 na temo mednarodnih raziskav znanja naših otrok.
Kot razumem, vas je zmotil moj komentar, ki pa ga nisem zaradi časovne stiske nadalje pojasnila, zato je izvenel dvoumno. Mislila pa sem, da je zaskrbljujoče to, da so otroci, ki doma nimajo visoko izobraženih staršev, vsaj enega, avtomatsko depriviligirani, in da šolski sistem teh negativnih vplivov vsaj malce ne ublaži. Popolnoma pa jih seveda ne more odpraviti.
Hvala in prijeten dan.
Nataša Lang.

——————————

:-)))

Me zanima, ali se gostje strinjajo z vami.

Lep pozdrav,
Marko
——————————

Spoštovani!
Moje osebno mnenje: vsak ukrep, ki bi si za cilj postavil izenačevanje med otroki, je že v izhodiščih “obsojen” na propad (vsaj v moji stroki, to je razvojni psihologiji). Osebno verjamem, da je treba narediti čim več, in to tako za tiste, ki že veliko znajo – šola bi jih morala “vleči” še naprej, kot za tiste, ki znajo manj (s tem so pogosto povezani socialno ekonomski dejavniki, vendar ne zgolj ti )- šola bi jim morala omogočiti, da pridejo do tja, do kamor zmorejo. Ja priznati si moramo, da smo različni, šola kot strokovna inštitucija pa mora sprejeti izziv, da se z različnimi otroki dela različno, zato da bi vsi dosegali, kar lahko.
Z lepimi pozdravi

Ljubica Marjanovič Umek
——————————
Spoštovani,

Zelo ste me razveselili z vašim odgovorom. Ker delim vaše mnenje, me
je ‘zaskrbljenost’ tako zmotila.

Marko Pavlišič
——————————
Ni pa bila moja…
Lep pozdrav
L. M. Umek
——————————
Vem. Je bila voditeljica, ki sicer pravi da je bilo v časovni stiski, ampak njena dodatna razlaga v bistvu kaže da v resnici je povedala nekako tako kot misli. Včasih sem prav jezen na naše novinarje, ki se trudijo bolj sami govorit in komentirat, namesto da bi dali besedo strokovnjakom.

Marko

——————————

Komentar voditeljice je bil dokaj spontan, ampak dobro odslikuje siceršnje splošno mnenje. Razlike so nekaj slabega, in družbeni sistem jih mora izničevat. Pa dobro, če to še nekako lahko razumemo pri odraslih osebah, je to pri otrocih nekaj popolnoma nesprejemljivega. Razne sociane skupine imajo jasno različen socialni kapital, in za otroke v bistv največ naredimo, če poskrbimo da so supaj. Da niso razbit po kastah. Da NOBENEGA ne obravnavamo drugače, pa čeprav si pri tem mislimo, da mu pomagamo, in delamo to z najboljšimi nameni. Saj mu res pomagamo, ampak s tem ga tudi ožigosamo. Še dandanes se spomnim, kako sta Amir in Samir vsako leto dobila socialne adidaske – Borovo. In to so ši kupiti med poukom, da smo ja vs videli, da sta jih dobila. Sux. Hvala za takšno pomoč. Enako tudi individualno delo, le s slabimi. Sicer pa že star pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni.