Vedno mi je zanimivo pogledati kakšne dogodke, ki jih sicer ne poznam. Recimo pasjo razstavo. Pa ne toliko zaradi psov, kot bolj zaradi ljudi, ki so tam. Ker obstaja ogromen razkorak med tem kaj takšna razstava pomeni njim, in kaj meni. V istvu je za marsikoga, ki je tam bil, to vrhunec tega leta. Če pa je bil njegov pes dobro, morda celo najbolje, ocenjen, pa celo eden od vrhuncev življenja.

Ob tem se spomnim enega mladinskega prvenstva v biatlonu na Pokljuki. Verjento smo bili štirje obiskovalci edini pravi obiskovalci na prireditvi. Vsi ostali so bili ali trenerji, sorodniki ali sodniki. In marsikateremu zmagovalcu tam, je bil to največji uspeh v življenju. In to je izgleda zanimalo le nas štiri :-))

Pa da me ne bi narobe razumeti. Spoštujem vsakega, še posebej pa tiste, ki so si v življenju našli pot, ki jih razveseljuje in vodi k smislu njihovega življenja. Pa naj bo to šah, kvačkanje ali vzgoja deževnikov. Te ljudje na razstavi, so našli svoj smisel – oziroma vsaj upam da so ga našli. Pa čeprav se marsikomu med nami zdi česanje in poliranje kužkov malce odbito.

Pa še par fotk in videov.

No, tole niso psi, so pa tudi ena od posebnih interesnih skupin, ki se pojavlja na praktično vsaki razstavi.