Dobeno
.
Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
Primarni namen je bil obisk državnega prvenstva v preskakovanju ovir (s konji), ki je potekal na Ranču Burger, malce pa tudi da si ogledam kakšen ranč je to, ki ga je Branko Gradišnik, tko pohvalil na svojem blogu.
Je pa bilo kar vroče, izgleda da me je sonce opalilo, popil 7 ur, nazaj doma me pa krč zgrabil v roke in hrbet. Svašta. 120 km pravi Ozi.
Pa vdret sem moral v hišo.
MK (Mladinska Knjiga) mi vztrajno pošilja rezultate svojega direktnega marketinga. Tipično gre za kakšno knjigo, ki pa v vsem skupaj sploh ni bistvena. Začne se z enostavnim sporočilom naj pričakujem. Dobil bom namreč kupon s katerim bom sodeloval v žrebanju, kjer bo bla, bla, bla….
No čez par dni potem res pride paket. Debela ovojnica. Notri pa prodajno pismo, tipično še barvni poster z predstavitvijo knjige, pol pa nekek kuverte, pa nalepke, pa ključek, pa naloga. V bistvu se vprašaš kako se funkcionalno manj pismeni, sploh prebijejo žez vse skupaj.
Seveda pa nakup ni pogoj za sodelovanje. V bistvu je vse skupaj predstavljeno tako, da je nakup v bistvu najmanj pomemben (in s tem računajo da boš potem pa valjda to malenkost naredil). Bolj pomembno je odkriti neka polja, prepisati neke šifre, izbrati pravo ne vem kaj…
In na koncu seveda naročilnice na en način, samo sodelovanje na drug način. V bistvu vse skupaj zelo prefinjeno narejeno, da taoj vedo, kdaj gre za nakup in kdaj za nagradno igro.
Vse to pa seveda stane. Papir, tisk, poštnina. Papir je pogosto kvaliteten, tudi tisk. Saj imajo veliko količino, amapk takojpridemo do kakšnega pol eura na komad. In jaz jim vedno pošljem nazaj. Včasih še kakšen podatek popravim, da imajo delo še z ažuriranjem podatkov. In jim sporočam da sem dojemljiv za njihove pristope. Saj sicer ne bi prebral in poslal nazaj. ampak kupim pa ne nikoli. In jim sam delam minus.
In me zanima, kdaj bodo opazili, da sem za njih pač minus, in da njihovo početje napram meni nima smisla. Priporočam vam, da jim enako sporočite tudi sami. Ampak pazite. Z enim samim nakupom, jim verjento pokrijete vse dosedanje in nadaljne stroške, ki so jih imeli z vami, s tem pa izničite ves svoj dotedanji trud. Tako da če vas res zamika, da bi kakšno knjigo kupili, pojdite na sprehod in jo kupite v knjigarni.
Sicer mi pa direktni marketing ni všeč iz enega samega razloga. Ker pomeni dodatno osnaževanje. Ma, če se že želijo znebiti denarja za marketing naj to naredijo preko interneta ali televizije. Bo bolje za drevesa in vse nas.
…je bil danes za glasbeno spremljavo. In sem se zagnal, in na Ručigaju sem bil že čisto hin, in sem potem peljal naprej bolj počasi, pa vendar prišel na Rašico. Sedaj kar nekako čez katarakte speljem 100%. Zdej pa ne vem, ali je razlog kondicija ali izboljšana tehnika :-))
Danes je bilo 3jič zapored in vedno tudi vzpon na vrh stolpa – peš seveda.
Knjiga, obe, tretja je bolj namenjena temu, da upraviči klasifikacijo “roman”, opisuje predvsem odnos med moškim in žensko. Morda še bolj kot opis odnosa: gre za analizo odnosa oziroma analizo samega človeka. In v bistvu za zelo dobro analizo človeka, tako dobro, da se lahko v marsikaterih točka prepoznamo sami. Precej časa se avtor trudi prikazati, da gre dejansko za avtobiografijo, in v bistvu se pisanje kar dobro sklada z drugimi avtorjevimi deli. Čeprav je morda malce manj hipohondrije, kot bi pričakoval glede na recimo knjigo o potovanu po Irski. A v knjigi se od časa do časa nahajajo točke, s katerimi nam avtor sporoča, da gre dejansko za (izmišljen) roman. Pa tu ne mislim na razne izmišljene ikse in ipsilone, ki so takšni že po definiciji, ampak za mnogo bolj očitne izmišljotine. Kot bi se avtor ustrašil, da bi spričo realizma v knjigi bralec po pomoti vzel za resnično kar vse, kar je napisano. In za veliki finale si avtor ob zaključku še enkrat privošči tokrat še malce večji skok v prostost domišljije. No, to je bil, se mi zdi, nekako namen tretje knjige. Da bralca res prepriča, da je vse skupaj izmišljeno. Čeprav je v knjigah verjetno več resnice kot v marsikateri avtobiografiji.
Knjigo sem podturil tudi ženi. In zanimivo, po prvi se sedaj bliža tudi že koncu druge. Kar vsekakor pomeni, da je berljiva. Še več, po reakcijah sodeč zna imeti na ženske tudi podoben vpliv kot, kaj bi okolišili, recimo nekdanji “Vroči kaj” na moške. Da se ti pač zalušta. Ne vem pa, kako bo reagirala na nadaljevanje, ki je, kar se mene tiče, čisto nepotrebno.
Če privzamemo, da gre dejansko za samoanalizo osebnih reakcij in občutij, ne moremo mimo tega, da avtorja spoznamo za mojstra samoopazovanja, ki je sposoben potrebne kritične distance in razumljivo opisuje ne samo občutja, ampak tudi analizira psihične procese v človeku. Hkrati pa se tudi pokaže, da analiza ni dovolj. Da spoznanje, da je tudi psihično nasilje nad partnerjem nasilje, samo po sebi še ne zadošča, da le-tega ne bi ponovili. Nasilja namreč. Kar nekajkrat sem dobil občutek, da je glavni akter že spoznal, da je prava ljubezen enostavno brezpogojna, pa je nanjo (na ljubezen namreč) znova obesil še kakšen pogoj. Brezpogojno je pač brezpogojno, in v tem ni prostora niti za drugače čisto na mestu zahteve, kot je recimo zahteva po popolni odkritosti.
Avtor se seveda lahko veselo muza ob ocenah, da je njegov “roman v treh letih” lahko vzet tudi kot priročnik. Ali je ali ni, si v bistvu ne upam soditi. Dejstvo pa je, da mi je na več mestih dal misliti. Vsekakor pa bo bralec pridobil veliko več, če bo RVK vzel kot priročnik, kot če prebere kopico plaže, ki se trudi biti prikazana in prodana kot priročnik.
Gotovo bom z veseljem vzel v roke tudi naslednjo avtorjevo triologijo. In tudi tretjo. Upajoč, da bo v zadnji knjigi glavni akter tudi odrasel. Glede na hitrost napredka in trenutno stanje po koncu tretje knjige mu bo morda to tudi uspelo.